Polet v prazno, avtor: Teodora Ghersini, februar 2015

objavljeno: 7. jan. 2017 18:06 avtor: Spletni čas - Inovelmedia


Polet v prazno 
V misli prodirajo zvoki, nerazločne besede, vrvež ulic, vse prenapeto. Obraz se spači, obrv je zapotegnjena. Na tirnicah zmaličen vagon. Ne prenesem zgodb. 

Morda je trk tisti, ki mi briše misel. Sedim na peronu, ob meni belolasa gospa. Ko se vrnem, je še vedno tukaj, na klopci poleg jabolčnih zavitkov in rogljičev za pot. Jabolčni burek so umaknili iz prodaje. Nekaj je narobe z jabolki. Gospa strmo zre v mimoidoče, vseeno ji je za ta svet. Lahko bi jo zmerjali, ona bi kar zrla v telesa in obraze. Počuti se varno, na klopci. Koliko varno? Bolj kakor jaz sama? V tem trenutku sem precej ogrožena. Za vrat mi dihajo spomini. Vsak, ki vpraša za kovanec, je morebitni stresor. Razrešiti travmatične zasuke možganov. Vsak delček telesa se bojuje z napetostjo. Vzamem zalet in odkoracam po pločniku k avtobusni postaji, čez tlakovane prehode. Bi vzela taksi? Preveč razvajeno bi bilo videti. Med čakanjem se stisnem v kot, nekaj časa sedim na kovinski klopci, dokler me ne zazebe. Potem se razkoračim in se pokažem v vidnem polju. Kmalu se mi nos skrije za plakate. Počutim se bedno, a dajem vtis, da vem, kaj hočem. Pravzaprav mi ni nič jasno. Kaj počnem tukaj, v tej zatohlosti izpušnih plinov in meglenih sap? Sebe iščem, tisti trenutek, ko sem padla v sanjarije. Vsa sem se sesedla, ko so mi pokazali vrata. Ali pa sem besno odšla. Vsekakor je bil odhod nujen, a ne upravičen. Upravičeno je nikogaršnje bivanje, ki se sestopa po stezi k morju. V praznino brezdanjosti. V kraje, kjer veter prerešeta in prečisti vsako koščico telesa. Naj gre, naj gre zatohlost z mene. Naj zbledi bledica, se razlije po vodni gladini. Ne upam si reči nikoli. Ker se vselej zarečem. Avtobusi peljejo, mimoidoči s psi. Lutrije brusijo zobe in se kažejo na površini. Nevarno se približujem osrčju tega življenja. Prepotujem daljave v enem spominu. Svetloba me ne moti, saj je prijazna. Se mi dozdeva? Prijazna sem v sebi. Skala, katere odkrušek se odkotali v globine, še nekaj časa potrkava in končno štrbunkne v morje. Steklo, ki ni več v kosu. Ostanki nečesa. In tu, zdaj, kaj? Pripravljam se na sezono, ko se bodo vse sirene skrile in bo Odisej odprl oko. Čutim strah. Zato stopim korak nazaj, ga zadržim. Odločitev je posledica procesov, ki se nenehno stekajo skozi um. Dobro mi je, diham. Ne zadržujem diha. Ne umiram. Ne napenjam se več kakor struna, kakor lok pred izstrelom. Ne besnim v sebi, ne tlačim svoje jeze v občutke nemoči. Napenjam oči in ušesa. Strmim v kamero. Skrite so, a vendar so, nekatere. Nagnjene so vsakič v drugo smer, najraje tja, kjer ljudje postajajo. Ali počivajo, razvijajo bolj ali manj intenzivne pogovore. Čutim oko na sebi. Tam, z roba ulice, v koraku, ki mi gre naproti. Čutim, da ve. V nasmehu je toplina. Ali pa zamolklo bolščanje. Tudi mimo vedenja lahko odkoraka. Obsedeno stanje. Zasloni v umih. Nekje nekdo pač. Ta nenehna rutina, ko padaš v dan ves polit in greš iz njega težak. 

Draga Ms, ne povem, zakaj mi je nerodno. Zamolčana imena in pogledi. Ves čas kot neka brezoblična gmota. Ker moram. Jutri odpotuje vlak. Vlak s tiste postaje. V trku so bili poškodovani. Sesula sem se vase. Čakala sem in upala, da čim prej izginem iz vidnega kota. In tam stojim, kot kup nesreče se zvijam v dve gubi in upam, da srečam sebe nekje ob izložbenih oknih s povečanimi naslovi knjig. Plakati ob knjigah. Nazorjeva, Čopova, Union in Slon, začarani krog. Pošta in Nama, Bavarec in Drama. Bežigrad, Šiška, Vižmarje, Vič in Mestni log. Vračam se v tangenti in obidem središče. Vsekakor ne bom žurala v mestu. Strah čepi ob poti, sloni na postaji in preži. Pripravlja se na skok. In ko me zagleda, se mi zazre globoko v oči. Minil je čas, ko sem vzdržala njegov pogled. Umaknem ga. V spomin na hipnotična stanja. Na večere pod hladnimi oboki, ko nisem upala v ogrevano vežo. Obvladovati situacijo. Temni zenici, obkroženi z rjavimi mrežnicami, pod dolgimi trepalnicami. Telesa, ki se gibljejo plastično, elastično. Besede, težke, odmevne, njihov jek se odbija od starih zidov. Poskušam se obvladovati, a mi slabo uspeva. Zebe, z rokami v žepu in opasana, z visoko privzdignjenim ovratnikom, trepetam. Ko skušam pristopiti, me trepet zlomi. Rada bi se približala. A stojim kot mila Jera. Sklanjam glavo pred tujimi občutji in pokrajinami. Vselej isti refren. Pišem, kar živim. Ni pokrajin. Ni tujine. Ni ladje, ki bi odhajala. Odhaja življenje. Nevarno se približujem. Ladja je obtičala nekje na sipinah. Prečistiti dušo, oprati si vest. Vdihniti sapo. Vse je tam nekje obstalo. Zamolklost predihanega zraka. Stoječa voda. Mah in vlaga, tudi plesen. Skloniti se, da bi pil, ni priporočljivo. Ne iz tega tolmuna. Poskušam razumeti, spet in spet. Najti naklon, ki bi me odvedel navzdol ali pač nekam, na krov ladje. Preteklost zastaja na predpotopni stopnji, kjer se hranijo in tečejo neandertalci. Napenjam sluh. Še vedno ni dobro. Jama je poslikana s figurami in grafiti. Tam tečejo črte čez zapestje. Idealen prostor za smrt. Ampak nisi ti tista, ki tukaj umre. Umrejo spomini na otroštvo, umre vsaka navezava na rdeče obzorje. Kri se pretaka po žilah. In ti jih ne upaš streti, prebosti, suniti vanje. Presedam se in se ovijem v odejo. Ni kapljic. Samo zareze. Pekoče sledi. Še zdaj jih čutim. Stečem v sobo in se polijem z razkužilom. 

Zjutraj me predrami trkanje na vrata. Klic od doma, ampak sprejmem ga povsem nejevoljno. Pogovor in kazanje mišic, pardon, žil. Slab izgovor? In nekaj dni zatišja. Toliko, da spravim stvari na mesto. Belilo na modrih listih in tipkanje sredi noči, ko vsi spijo. Kopija boljša od izvirnika, po belini sodeč. Zakaj me vse spominja na koga (ali nekaj) drugega? Ne želim podleči nostalgiji po trenutkih, ki so bili pravzaprav težki. Na roki skoraj nevidna črta, kot sled Iana Curtisa in njegovega težkega glasu. Zdaj sem zelo blizu. Skoraj na mestu, kjer sedim. Ni javna klopca v parku ali na postaji. Sedim ob črni plastiki, zatopljena v skorajšnji odhod vsega lepega. Izguba. Izmaličeni obrazi in skope besede. Podrte sanje. Sedanji trenutek je pač tu in nevarnosti sem ušla, saj je prejšnji že minil. Prekleto, kako sama sem lahko, kako zamaknjena, da ne najdem govora. Kako skuštrani so moji lasje. Kako težka je roka. Kako me v hrbtu lomi. Vse se vrti v krogu in stoji na tem kraju, v stični točki in preseku množic, ki drvijo in tečejo kot nore. Steze se križajo, v križiščih spreletava srh ob bledi svetlobi. Nelagodje, ko si umaknjen v svojo kapsulo. In poletiš proti nebu. Sprva je sila gravitacije neusmiljena. Pare se dvigajo. Zatem si sam, popolnoma odmaknjen od vsega živega. In ti ni lepo. Nič posebnega ni, občutek samote kot vsak drugi, s povečano tesnobnostjo ob veličastju vesolja. Sam med nebesnimi telesi. Plastika, kovina, žice in vzvodi, zasloni in krivulje. 

Nadomestilo za zamujeno pristnost. Fortuna, ki je ušla z orbite. In kdo ve, ali ni pozabila tudi na akademske četrt ure in padla za nekaj svetlobnih let v vrtinec brez želja ali vednosti.


Teodora Ghersini






Soba, avtor: Ingrid Brodnik, januar 2015

objavljeno: 7. jan. 2017 17:57 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 7. jan. 2017 17:58 ]


Soba
Vsakdo ima svojo sobo, svoj kotiček, svoj prostor. Tako sem jo imel tudi sam, nekje je bila, a ne spomnim se več, kje. Moja soba je bila samo moja in ponosen sem bil nanjo, ponosen, da sem preživel toliko časa v njej, da sem jo začutil, opremil sem jo in ji dal dušo. Ne vem, kje je, vem samo, da je bila. In ubijal bi, če bi mi jo kdo želel vzeti. Dovoli, da ti povem kaj več o njej ...

V tej sobi mi je bilo lepo, bil je to samo moj svet, svet omame, nezainteresiranosti, včasih grobosti do sebe in tudi do drugih, kajti kdorkoli je želel vstopiti v mojo sobo, je moral spoštovati moja pravila oz. pravila moje sobe. Ko sem bil v njej, mi je bilo popolnoma vseeno, kaj se dogaja okrog mene, sam sem se počutil neizmerno srečnega, potešenega, samozadostnega. Soba mi je prinesla notranji mir, fizično umirjenost, predvsem pa popolni odklop iz zunanjega sveta, kadarkoli sem si to zaželel. Nihče ni mogel v ta moj svet, pa čeprav so želeli, neskončno so se trudili. A vstopnice niso imeli, nisem jim je dal. Trkali so po vratih. Včasih so tako močno udarjali po njih, da me je napadel neznosen glavobol. Niso razumeli, da jim nikoli ne bom odprl vrat. Moja vrata so bila kot Berlinski zid, neuničljiva, masivna, starinska in čarobna, večkrat dnevno so se spreminjali vzorci na njih. Enkrat me je iz teh vrat gledal mali mili obrazek moje ljube matere, me tolažil in me bodril, drugič pa sem se soočal s pogledom samega hudiča. Njegove pekoče rdeče oči so me hranile z neko grozo, čutil sem strah, nebogljenost. Bil sem kot mali otrok, ki se boji pošasti pod posteljo, a ta pošast pri meni je bila na mojih vratih in me nepremično gledala. Občasno sem slišal tudi njen rjoveči glas. Vem, da mi je želela nekaj povedati, a nisem razumel. To neprijetno prijateljevanje s hudičem se je največkrat končalo z mojim brutalnim kričanjem, groznim in še hujšim počutjem, tresel sem se, nisem zmogel vzravnane hoje, tudi soba se je premikala hkrati s pogledom tega satana. Pa to niso bili edini liki, ki so mi se prikazovali na vhodu sobe. Tu so bili škratje, vile, nedoločeni živalski liki, kače, pajki, gosenice, tudi dinozavre sem videl. Nekateri so bili prijazni do mene, drugi spet ne. Eni so se po vratih samo sprehajali, drugi metali svoje igle in sulice v moje oči, nekateri so grozeče renčali, sikali. Na vse sem se navadil, samo na neznosno trkanje, ne. To trkanje sem slišal zjutraj, opoldne, zvečer, moja ušesa so zaradi tega krvavela v potokih. Bilo je to trkanje s prsti ali s težkim kovinskim predmetom, najhujši ton je pa bilo jokanje ter tarnanje moje žene. Sam sem bil zleknjen na svoji postelji, že dolgo tega preoblečeni. Barva posteljnine je bila nedoločena. Ne vem, zakaj, vendar me je naenkrat zanimalo, kdaj in kdo je sploh dal to sivo-rjavo, s krvjo in z drugimi nedefiniranimi madeži, namaščeno posteljnino na mojo posteljo, v moji sobi. Le kdo, kdaj? Tudi, če je ne bi bilo, se v postelji počutim domače kot nerojen otrok v maternici. Razmišljam, a se ne spomnim tega dogodka. Tako zatopljen v odkrivanje čudežnih, meni nejasnih pojavov, zaslišim ponovno trkanje, stisk kljuke in ta zvok mi para še zadnje atome zavesti. S tresočimi rokami si zatiskam razbolena ušesa. Zaslišim ženski glas pred vrati, a je to moja žena? Naenkrat se zavem, da se ne spomnim več njenega obraza, ne barve njenih oči ne las. Na vratih vidim velike dlani, dolgi sivi prsti me želijo zvabiti bliže, vse do vrat. Pomislim, da bi se jim mogoče približal, a neustavljiva žeja me zadrži na robu postelje. Še enkrat pogledam proti iztegnjenim dlanem in odkimam: “Ne, ne boste me zvabile k sebi …” in počasi iztegnem svojo roko proti svoji zvesti prijateljici, ženin glas pa odmeva po mojem kraljestvu, jezi me.

“Kaj hočeš? Kaj kričiš? Krava zarukana!” pomislim. Ne dam se motiti in z vso ljubeznijo približam usta ljubice k svojim ustom, naredim globok požirek njene vroče vsebine, pogreje mi telo in zbistri um. Čudovit občutek. Zaželim si še več, a tudi ljubezen me tokrat zapusti in pusti nepotešenega. Njenega eliksirja mladosti ni več! Razjezim se in jo zalučam v velike dlani na vratih. Raztrešči se v milijon koščkov, glas na drugi strani vrat utihne. Kakšno olajšanje, kar dve muhi na en mah sem ubil. Zadovoljen se ponovno zleknem na posteljo in gledam v strop, tu se začne odvijati film. Vidim slike, ki se hitro spreminjajo glede na svetlobo, ki prodira skozi majhno umazano okno. Zaradi te umazanije na šipah ne potrebujem zaves, še dobro, da sploh kakšen žarek pogleda v sobo. Tako mi popestri dogajanje na stropu, sam se pa veselo na ves glas pogovarjam s filmskimi liki, tudi zapojem z njimi …

Moja postelja škripa ob vsakem mojem premiku, včasih se mi zazdi, da škripa že ob premiku mojih oči, a kaj, ko same bežijo zdaj levo zdaj desno, ne morem jih ustaviti. To škripanje mi najeda živce, čutim kako se mi krči želodec in me sili na kozlanje. Počasi se obrnem na bok in tipam z vlažnimi rokami okrog postelje, mogoče imam še kje kakšno skrito ljubico … Neverjetno srečen začutim njeno hladno telo pod prsti, zgrabim jo za vrat in ne morem verjeti svojim očem. V njej je ogromno zlate tekočine. V trenutku pozabim na vse mogoče zvoke, filme, slike, vse, kar potrebujem, je ta njena zlata kri. Nagnem steklenico, v trenutku se krčenje želodca ustavi, roke se nehajo tresti, glavobola ni več, samo zlata reka teče po mojem grlu. Oh, kakšno olajšanje! Nagnem še enkrat, da mi ne zmanjka moči, da mi slučajno tekočina ne izhlapi, božansko. Pomirjen, srečen, se zleknem na vzglavnik, moker, smrdeč, a me ne moti. Nič me več ne moti, utonem v svoje sanje.

Koliko časa sem tu? V tej sobi z malim oknom, umazano posteljnino in velikimi čudnimi vrati? Počasi premaknem glavo in skušam mirno pogledati slike na svojem zidu, z zanimanjem opazujem igro pajčevine. Za čudo ne slišim nobenega trkanja, nobenega stokanja, jokanja, moledovanja pred vrati, zagledam samo ogromnega pajka, ki leze iz svojega brloga. V strahu zakričim in se pokrijem čez glavo, ležišče se trese, v strahu pred padcem se zvalim na bok in trepetam, moji zobje škrepečejo. Kje sem? Kateri dan je danes? Kdo sem? Vprašanja, vprašanja kar lebdijo nad mano, a odgovorov ne poznam.

Težka mora mi ne da krepčilnega sna, zbudim se v še večji agoniji, spomin se počasi vrača, spomin na sanje.

Bežim pred nekom, a ga ne vidim. Čutim, da mi ne želi ničesar dobrega, zato hitim, bežim, hitro, hitreje. Tečem in pri tem padem v globoko jamo, črno, tesnobno. Visoko nad mano je majhna lina s svetlobo, nežno, a močno. Skušam se počasi prebiti do odprtine, vendar mi ne uspeva. Jama je polna razmočene zemlje, blato. Bolj, kot plezam in hlastam za zrakom, bolj se pogrezam nazaj v jamo. Strah, groza, smrt. Vsi ti občutki v stotinki sanj.

In zdaj zbujen, lepljiv od znoja, gledam okoli sebe in tudi tu v realnem svetu se počutim samega, zapuščenega, zanemarjenega. Le kaj se dogaja z mano? Zakaj sem tako utrujen, prestrašen, smrdljiv? Zakaj mi soba ne daje več tistega zadovoljstva, občutka sreče, samozadostnosti? Kje je moja žena? Kje so moji otroci?

Skušam se dvigniti, a ne gre. Skušam jih priklicati, a iz mojega grla ne prihaja glas. Sam sem.

Toliko o moji sobi, mojih prijateljih, mojih čudnih razmišljanjih. Danes vem, da si ne želim več take sobe, danes gradim drugačno sobo. V tem novem bivališču ni hudičev, pajkov, sivih dlani, ostal je samo sončni žarek, ki danes sveti cel dan in celo noč, to je ljubezen, spoštovanje, prilagajanje in predvsem ponos, s katerim zrem  v prihodnost,  s svojo družino, novimi prijatelji, novimi spoznanji.

Tako, povedal sem ti svojo zgodbo, odkrito, brez olepševanj, mogoče celo premalo grozljivo in dragi moj prijatelj, če bo treba, to zgodbo povem na ves glas in veš kaj? Briga me, kaj si misli ta ali oni. Srečen sem, da sem se rešil iz objema alkohola. Ni bila lahka - tale pot iz brezna, a se je splačala! Poskusi še sam, dragi prijatelj.


Ingrid Brodnik






Kratka zgodba I., avtor: Maruška Slavec, oktober 2014

objavljeno: 7. jan. 2017 17:53 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 7. jan. 2017 17:54 ]


Kratka zgodba I. 

Hodila sem po šolskih hodnikih, ki so se šele pričeli ogrevati. Moji koraki so se mešali s tistimi oddaljenimi koraki drugih ljudi in ko so postali glasnejši, sem avtomatično vedela, kaj narediti.

Sklonila sem glavo v pozdrav in niti videla, kdo mi prihaja nasproti, ali učiteljica ali kakšen zelenček iz prvega letnika. To ni bilo pomembno. Sklonjena glava je moj pozdrav, moja gesta spoštovanja, manj kot priklon in več kot le goli očesni stik. Tako sem hodila gor, po stopnicah, do učilnice, kjer sem vedela, kaj me čaka. Celo pot, cel čas, ko sem imela oči uprte v modri laminat, sem vedela, kaj bom uzrla v nekaj trenutkih. Štiri sošolke ki vedno pridejo prezgodaj, vse sedeč v sredinski vrsti, z glavami sklonjenimi skupaj v gmoto zlate, rjave in bakrene, ki jo
vedno dopolnjujejo še barve njihovih oblačil. Skozi medle korake in občutke mišic v nogi ter naramnic na rami sem lahko že slišala njihove zaskrbljene glasove, mrmranje ter vzdihljaje med zavzetim brskanjem in neskončnim brskanjem po knjigah in urejenih zapiskih.

Še nekaj korakov. Tam je učilnica. Prijela sem kljuko in si še enkrat orisala prizor, ki ga bom videla. Tako, zdaj. Vstopila sem.

Ampak nobenih sklonjenih glav, odprtih zvezkov in iracionalno živčnega pogovora. V oči mi je udarila živo rumena barva, ki je združevala velike stropne luči, svetel parket in bele mizne površine. Nato pa blisk vijolične majice: »Pojdi po profesorico!« mi je naročila vijolična majica. Medtem ko je en del možganov to procesiral, je drugi zapazil, kaj se je dogajalo. Na tleh so ležale kavbojke, jopica in zaplata pšeničnih las. In med njimi oseba, ki se ni zdela naravna. Morda zato, ker sta bila njen krhek, porcelanasto bel vrat in zaripel rdeč obraz v takem kontrastu. Ali ker se je tresla bolj, kot se kakšen človek v svojem celem življenju. Z ustnicami
je oblikovala neme besede in hlipala. Je jokala? Morda je hotela kaj povedati, morda jo je kaj bolelo.

Ne prostovoljno sem se obrnila in pred očmi mi je zabliskala tema neosvetljenega hodnika, morala sem nekajkrat pomežikniti. Kaj že moram narediti? Saj sem vedela. Še malo prej sem vedela. Nekoga moram najti. Kje? Zakaj ravno jaz? In ko sem hotela dvigniti svojo tisoč tonsko nogo in izpolniti ukaz, sem za sabo slišala en sam globok izdih. Tako preprosto je bilo.

Maruška Slavec




Nedokončano, avtor: Teodora Ghersini, oktober 2014

objavljeno: 7. jan. 2017 17:53 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 7. jan. 2017 18:01 ]

Bilo je še temno jutro in vrtinčaste meglice so se spuščale nad mestom. 

Čutila je mehki zdrs avtomobilskih gum po cestišču, medtem ko se je ugrezala v svetleče črni sedež in opazovala kaplje na steklu. Bile so kot solze, pomnožene z rastočo bolečino. Pogled na cesto je bil onemogočen, zdelo se ji je, da plove skozi oblak nad morjem in da bo posrkala vase njegovo vlago. Obhajal jo je nenavaden občutek, da bi se nekaj moralo zgoditi, ali pa, da se je zgodilo preveč, da bi lahko obdelala informacije o dogodkih in dražljajih. Razpoloženje je bilo podobno solzam na šipi, ki so v spominu polagoma preraščale v zareze. V pekočo bolečino, ki si jo je zadala. Zatrgana koža in povsod po roki drobne kapljice. Morala je prilesti iz luže, v katero je zakorakala, nevede in skoraj naivno. V sobi je nad glavo visel zaprašeni lestenec, kot opomin. Mehka odeja in nepremičnost. Vedela je, da je globoko zašla v labirint, ki se mu iztekajo sekunde, preden postane brezizhoden. Premalo časa je imela na razpolago, da bi lahko še kaj popravila. Bilo je prepozno. Zleknila se je na trdi naslonjač ob mizici in prijela v roke skripte. Vselej sta jo preplavljali že znani občutji breizhodnosti in zamaknjenosti brez namena ali cilja, ki sta jo vklepali v dogajanje kot klešče. Možgani so bili na adrenalinskem potovanju v krajih suše, pomanjkanja in hrepenenja. Preveč je pričakovala. Njena neprikladnost za življenje je bila vsem očitna razen njej sami. Vedela je, da je edini izhod kri. Izhod, ki ga je uporabljala, da je druge prestrašila, sebe pa tolažila. Sčasoma je njena koža postajala trša, bolj groba in zverižena, brazgotinasta. Čutila je, da postaja lutka notranjih mehanizmov, ki so jo odvračali od težav. Ni se mogla soočiti s strahovi in pošastmi, ki jih je nosila v sebi in jih prekladala iz kota v kot kot medvedke. Stopila je na hodnik, se izmuznila mimo stenskega ogledala in navzdol čez stopnišče, do stranskega vhoda. Potrebovala je svobodo, ki jo je klub megli objela ob izhodu iz poslopja. Zajela je sapo skupaj z vlago v ozračju in se napotila po stezici, čez progo, mimo botaničnega vrta s klopmi in večjim rastjem, do prvih ulic tam čez. Tlak pod stopali jo je oviral pri hoji, da jih je nerodno obračala in lovila ravnotežje. Bila je še poltema. Hoja je bila hrana za počutje, mehanizem, ki jo je odvračal od vsega hudega. Opazovala je koničaste stolpe z visokimi okni v polkrogu, za katerimi ni bilo nikogar. Posebna arhitektura, ki je sprva ni poznala. Zavila je k reki, se sprehodila po mehki in še rosni travnati stezi. Tukaj se je počutila bliže sebi. Dan se je prevešal v običajno teksturo. Postajalo je torej svetlo in klopi ob vodi so bile prepredene s pajčevinami. Niže je bilo vlage več. Misli ji je polagoma začela zajemati panika. Ni več vedela, kako ravnati. Zatulila bi kot kojot, če se ne bi njen krik razlegal do zaspanih oken mesta. Kako prenehati z obrati po hodnikih labirinta, ko slepo slediš neki lažni intuiciji in vzvišenim občutjem, ki slepo odzvanjajo po votlih kotih obzidja. Vsak korak jo je pripeljal v zmoto. Ta čustva so jo izdajala na ključnih postajah. Še enkrat zazreti se v svojo zveriženost, neprimerno in odtujeno svetu, kot je pohojeni polž na gozdni poti, ki nima kam. Od prvega giba je bilo njeno hrepenenje napačno. 

Ni več vedela, kam bi stopila.

Teodora Ghersini







Short short story, avtor: Vanja Čibej, 19.10.2014

objavljeno: 7. jan. 2017 17:36 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 7. jan. 2017 17:46 ]


Short short story 
Letošnje poletje je bilo zelo nenavadno in včasih se mi zdi, da so bogovi tudi na moji strani. 

Spominjam se predvsem vročih poletij. V mojem otroštvu so okoliški kmetje še na oslih prevažali svoje pridelke v naše mesto. Tam, kjer je danes zdravstveni dom, je bila nekoč kmetijska zadruga in nekega vročega avgustovskega dne so prav tam ostale moje japonke, zlepljene v vročem razbeljenem asfaltu. Prijetno je bilo opazovati stopinje, medtem ko so se japonke ugrezale v debelo plast stopljenega katrana. Teh prefinjenih občutij svoji mami nisem razlagala, saj me ne bi me razumela, edino poletno obuvalo je nepojasnjeno izginilo neznano kam. Ampak nisem hotela tega povedati, pripovedovanje me vedno zanese, želela sem samo pojasniti, da je bilo letošnje poletje neobičajno, nekoliko skrivnostno in drugačno od vseh tistih, ki sem jih doživela.
Ko sem ostala to poletje popolnoma brez denarja in brez upanja na kakršnokoli delo, so se mojim vročim prošnjam bogovi usmilili, in ponudila se mi je zaposlitev. Tako sem dober mesec delala v strežbi in pri tem neznansko uživala. Res sem se nagarala, a misel, da bom končno nekaj zaslužila, me je ves čas navduševala. Ponovno sem zaživela!
Tudi tega nisem hotela povedati, naj se raje vrnem na skrivnostni dan letošnjega poletja, ki nikakor ni bilo podobno tistim, ki jih ohranjam v svojih spominih. Namesto zlatorumena pokrajina je konec avgusta kraljevala zelena barva in rastlinje je dobesedno podivjalo – kot bi bili ves čas v zgodnji pomladi.
Nekega dne, ure in dnevi so izginjali kot jutranje rosne kapljice na travi, ko nanje posije sonce, se je valujoče morje ob obali in baru, kjer sem delala, nenadoma umirilo in nebo je s svojo florescenčno belo svetlobo popolnoma zakrilo sonce. Čez čas je zapihal močan veter, nekje v daljavi je zagrmelo, potem pa je spet vse potihnilo. Vse se je dogajalo v ritmičnem zaporedju, kot bi narava brala moderno partituro za simfonični orkester. Naenkrat je nebo počrnelo, zameglilo pogled na zaliv in iz očesnega obzorja izbrisalo nasprotno stran kopnega, morje se je ujezilo in škropilo vse naokoli, strele so udarjale čisto blizu nas in grmelo je, da bi obudilo še mrtve. Ni trajalo dolgo! Če že poletje ni bilo vsakdanje, je bila vsaj kratkotrajna nevihta običajna za ta letni čas.
Ko se je nevihta umaknila, se je na nas spustila nekakšna nevidna kupola in vsak pogled na mojo uro mi je povedal, da se je čas ustavil. Sekundni kazalec se je sicer enakomerno premikal, toda minute se niso premaknile nikamor. Ura je vedno kazala pet minut čez dve popoldan, medtem ko mi je notranja ura govorila, da posodo pomivam najmanj dve uri. Vse ostalo se je odvijalo normalno. Gostje, bila jih je polna terasa, so brezskrbno klepetali in na naše veselje veliko zapravljali, kozarci in vsa ostala posoda so se vztrajno kopičili na šank in grozili, da me zasujejo. Natakarji pravijo tem naporom ob navalu gostov, da plavajo. Mene pa je skrbelo, ker se ura ni premaknila nikamor.

Moja šefica je vsake toliko prišla k šanku in mi naročala pijačo, zdaj to, zdaj ono, ko me je v nekem trenutku vprašala: »Kaj tudi tebi čas teče tako počasi kot meni?«

Neznansko mi je odleglo, ker je imel še nekdo podobne občutke kot so bili moji. Kot sem že rekla, vse skupaj je trajalo kakšni dve uri. Ko sem kasneje o tem dogodku premišljevala, se mi je dozdevalo, da je ta ne-čas bil videti kot čas tik pred smrtjo nečesa.


Vanja Čibej


Zaključena naključja, avtor: Aljoša Križ, Patricija Sosič Kobal, september 2014

objavljeno: 7. jan. 2017 17:30 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 7. jan. 2017 17:40 ]

 Stefano Benni, Naključja:Bili so, po vrsti, mesto, bel most in deževen večer. Z ene strani mostu se je približal moški z dežnikom in plaščem. Z druge strani – ženska s plaščem in dežnikom. Na sredi mostu sta si kamnita leva že sto petdeset let zrla v oči, in prav tam sta se ustavila moški in ženska ter se zazrla drug v drugega. Potem je moški spregovoril: 

“Držite dežnik, močno!“ Medtem je naglo stopil do nje in ji poskusil zadržati dežnik. Ženska, presenečena, da jo je ogovoril in stopil do nje, je popustila oprijem in dežnik je odneslo čez ograjo mostu. Moški se je od silne želje zadržati dežnik, nagnil čez kamnito ograjo, izgubil je ravnotežje in čofnil v reko. 

 A) Ženska je pogledala okoli sebe, in ko se je prepričala, da ni nikogar na mostu, in da je nihče ne vidi, je stopila do njegovega obležanega dežnika na mostu, ga pobrala in ‘non šalantno’ odšla svojo pot. 

B) Ženska se je ozrla proti kamnitemu levu, mu pomežiknila in pobrala dežnik moškega. Splezala je na ograjo in kot Merry Poppins poletela za njim.
C) Ženska, zaprepaščena nad dogodkom, se je globoko sklonila čez ograjo in s pogledom iskala moškega v reki. V tistem trenutku se je ponovil močan sunek vetra, ki se je ujel pod njeno krinolino in jo ponesel čez ograjo za moškim. 
V stičišču pogledov levov je sameval črn dežnik. 

Aljoša Križ in Patricija Sosič Kobal 





Zgodba je nastala na delavnicah šole kreativnega pisanja. Izvajali smo vajo za pisanje kratkih zgodb. Delo je potekalo v skupini. Za uvod smo izbrali odlomek iz kratke zgodbe Stefana Bennija, z naslovom Naključja, in jo nadaljevali. Potem smo si zgodbo zamenjali in nadaljevali od tam, kjer je predhodnik zaključil. Naj omenimo, da tečajniki Benninijeve kratke zgodbe niso poznali. Nastale so zanimive zgodbe.

http://www.pisarnavnl.si/projekti/kreativno-pisanje-2014-2015


1-6 of 6