Kratka zgodba I. Hodila sem po šolskih hodnikih, ki so se šele pričeli ogrevati. Moji koraki so se mešali s tistimi oddaljenimi koraki drugih ljudi in ko so postali glasnejši, sem avtomatično vedela, kaj narediti. Sklonila sem glavo v pozdrav in niti videla, kdo mi prihaja nasproti, ali učiteljica ali kakšen zelenček iz prvega letnika. To ni bilo pomembno. Sklonjena glava je moj pozdrav, moja gesta spoštovanja, manj kot priklon in več kot le goli očesni stik. Tako sem hodila gor, po stopnicah, do učilnice, kjer sem vedela, kaj me čaka. Celo pot, cel čas, ko sem imela oči uprte v modri laminat, sem vedela, kaj bom uzrla v nekaj trenutkih. Štiri sošolke ki vedno pridejo prezgodaj, vse sedeč v sredinski vrsti, z glavami sklonjenimi skupaj v gmoto zlate, rjave in bakrene, ki jo vedno dopolnjujejo še barve njihovih oblačil. Skozi medle korake in občutke mišic v nogi ter naramnic na rami sem lahko že slišala njihove zaskrbljene glasove, mrmranje ter vzdihljaje med zavzetim brskanjem in neskončnim brskanjem po knjigah in urejenih zapiskih. Še nekaj korakov. Tam je učilnica. Prijela sem kljuko in si še enkrat orisala prizor, ki ga bom videla. Tako, zdaj. Vstopila sem. Ampak nobenih sklonjenih glav, odprtih zvezkov in iracionalno živčnega pogovora. V oči mi je udarila živo rumena barva, ki je združevala velike stropne luči, svetel parket in bele mizne površine. Nato pa blisk vijolične majice: »Pojdi po profesorico!« mi je naročila vijolična majica. Medtem ko je en del možganov to procesiral, je drugi zapazil, kaj se je dogajalo. Na tleh so ležale kavbojke, jopica in zaplata pšeničnih las. In med njimi oseba, ki se ni zdela naravna. Morda zato, ker sta bila njen krhek, porcelanasto bel vrat in zaripel rdeč obraz v takem kontrastu. Ali ker se je tresla bolj, kot se kakšen človek v svojem celem življenju. Z ustnicami je oblikovala neme besede in hlipala. Je jokala? Morda je hotela kaj povedati, morda jo je kaj bolelo. Ne prostovoljno sem se obrnila in pred očmi mi je zabliskala tema neosvetljenega hodnika, morala sem nekajkrat pomežikniti. Kaj že moram narediti? Saj sem vedela. Še malo prej sem vedela. Nekoga moram najti. Kje? Zakaj ravno jaz? In ko sem hotela dvigniti svojo tisoč tonsko nogo in izpolniti ukaz, sem za sabo slišala en sam globok izdih. Tako preprosto je bilo. |
|
Oglejte si Spletni čas  Spletni čas nastaja pod okriljem Društva VNL  Ste za kreativno pisanje? Kliknite na 365 tem!  Sledite nam na družabnih omrežjih:    |
|