---

---

Še dobro, da sem že včeraj vse pospravila in spakirala. Ker danes je tale zeleni zajec postavil vse na glavo. In kako bi potem lahko šla na dopust in vse to? Saj vlak ne čaka in avion še manj.  

Torej zajec.

Ko sem nosila kovčke v vežo, je pozvonilo.

»Kdo pa zdaj spet?! Nikogar ne pričakujem in vsak je zdaj odveč!«

Mimo kovčkov se dokopljem do vrat, že zelo nejevoljna, saj zvonec kar ne neha zvoniti. Odprem, pripravljena, da pošteno ozmerjam tega pred vrati.

A tam je bil zajec. Zelene barve, s klobukom in dolgo palico s katero je pritiskal na zvonec.

Kaj?? Kdo?? Čakaj, čakaj, to ni res! Zelenih zajcev vendar ni.

»Se opravičujem, ker prihajam nenapovedano. A zadeva je tako nujna, da ni bilo časa za formalnosti, najavo in uvodne ceramonije. Torej, nujno in nepreklicno vas rabimo na hišni številki 23 v Kozlevčevi ulici. Tudi meni ni jasno, zakaj ravno vi, a tako so pokazale moje karte. Te pa nikoli ne lažejo.«

»O moj bog! To se ne dogaja! To ni mogoče!« Gledam nejeverno po ulici gor in dol, če še kdo drug vidi to, kar jaz.

»Gospa, kot sem že v uvodu povedal, je nujno in neodložljivo. Tako, da boste kar morali verjeti. Do odhoda imate točno … hm … 1 uro in 12 minut. Če takoj greva, lahko še pravočasno ujamete svoj vlak.«

Ne vem, zakaj, niti kako, a nekaj je bilo v njegovem pogledu in odločnosti, da sem opustila vsa nadaljnja vprašanja. Pograbila sem plašč in kapo.

»Dobro! Pojdiva!«