Short short story, avtor: Vanja Čibej, 19.10.2014

objavljeno: 7. jan. 2017 17:36 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 7. jan. 2017 17:46 ]

Short short story 
Letošnje poletje je bilo zelo nenavadno in včasih se mi zdi, da so bogovi tudi na moji strani. 

Spominjam se predvsem vročih poletij. V mojem otroštvu so okoliški kmetje še na oslih prevažali svoje pridelke v naše mesto. Tam, kjer je danes zdravstveni dom, je bila nekoč kmetijska zadruga in nekega vročega avgustovskega dne so prav tam ostale moje japonke, zlepljene v vročem razbeljenem asfaltu. Prijetno je bilo opazovati stopinje, medtem ko so se japonke ugrezale v debelo plast stopljenega katrana. Teh prefinjenih občutij svoji mami nisem razlagala, saj me ne bi me razumela, edino poletno obuvalo je nepojasnjeno izginilo neznano kam. Ampak nisem hotela tega povedati, pripovedovanje me vedno zanese, želela sem samo pojasniti, da je bilo letošnje poletje neobičajno, nekoliko skrivnostno in drugačno od vseh tistih, ki sem jih doživela.
Ko sem ostala to poletje popolnoma brez denarja in brez upanja na kakršnokoli delo, so se mojim vročim prošnjam bogovi usmilili, in ponudila se mi je zaposlitev. Tako sem dober mesec delala v strežbi in pri tem neznansko uživala. Res sem se nagarala, a misel, da bom končno nekaj zaslužila, me je ves čas navduševala. Ponovno sem zaživela!
Tudi tega nisem hotela povedati, naj se raje vrnem na skrivnostni dan letošnjega poletja, ki nikakor ni bilo podobno tistim, ki jih ohranjam v svojih spominih. Namesto zlatorumena pokrajina je konec avgusta kraljevala zelena barva in rastlinje je dobesedno podivjalo – kot bi bili ves čas v zgodnji pomladi.
Nekega dne, ure in dnevi so izginjali kot jutranje rosne kapljice na travi, ko nanje posije sonce, se je valujoče morje ob obali in baru, kjer sem delala, nenadoma umirilo in nebo je s svojo florescenčno belo svetlobo popolnoma zakrilo sonce. Čez čas je zapihal močan veter, nekje v daljavi je zagrmelo, potem pa je spet vse potihnilo. Vse se je dogajalo v ritmičnem zaporedju, kot bi narava brala moderno partituro za simfonični orkester. Naenkrat je nebo počrnelo, zameglilo pogled na zaliv in iz očesnega obzorja izbrisalo nasprotno stran kopnega, morje se je ujezilo in škropilo vse naokoli, strele so udarjale čisto blizu nas in grmelo je, da bi obudilo še mrtve. Ni trajalo dolgo! Če že poletje ni bilo vsakdanje, je bila vsaj kratkotrajna nevihta običajna za ta letni čas.
Ko se je nevihta umaknila, se je na nas spustila nekakšna nevidna kupola in vsak pogled na mojo uro mi je povedal, da se je čas ustavil. Sekundni kazalec se je sicer enakomerno premikal, toda minute se niso premaknile nikamor. Ura je vedno kazala pet minut čez dve popoldan, medtem ko mi je notranja ura govorila, da posodo pomivam najmanj dve uri. Vse ostalo se je odvijalo normalno. Gostje, bila jih je polna terasa, so brezskrbno klepetali in na naše veselje veliko zapravljali, kozarci in vsa ostala posoda so se vztrajno kopičili na šank in grozili, da me zasujejo. Natakarji pravijo tem naporom ob navalu gostov, da plavajo. Mene pa je skrbelo, ker se ura ni premaknila nikamor.

Moja šefica je vsake toliko prišla k šanku in mi naročala pijačo, zdaj to, zdaj ono, ko me je v nekem trenutku vprašala: »Kaj tudi tebi čas teče tako počasi kot meni?«

Neznansko mi je odleglo, ker je imel še nekdo podobne občutke kot so bili moji. Kot sem že rekla, vse skupaj je trajalo kakšni dve uri. Ko sem kasneje o tem dogodku premišljevala, se mi je dozdevalo, da je ta ne-čas bil videti kot čas tik pred smrtjo nečesa.


Vanja Čibej