Kratke zgodbe‎ > ‎

Kratke zgodbe - Objave

Prelomnica, avtorica: Monika Bukovec, maj 2019

objavljeno: 5. maj 2019 22:45 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 5. maj 2019 22:53 ]


MONIKA BUKOVEC 

PRELOMNICA 

Vedno sva bili le jaz in ona. Pravzaprav jaz in njena mama, dokler ni šla slednja v bolnišnico. Nekega deževnega dne me je mama oblekla v črno in rekla, da babice ni več. Potem je prišlo obdobje nun. Morda sem bila razvajena, a bilo je novo, moja trma pa že zasidrana. Večkrat sem jo čakala v župnišču, ko so ostali otroci že davno odšli. Ko sem jim tretjič pobegnila, je bila zelo huda name. Rada bi bila s tabo, sem ji rekla nekoč. Mamica mora služiti denar. Brez denarja nisi na tem svetu nič, razumeš, je rekla. Nato me je dala v vrtec, pome pa je začela hoditi varuška. 

*

Da je tridesetletnica nova prelomnica, ki bo proslavljena v soboto, sem bila obveščena v ponedeljek zgodaj zjutraj. Namig, da je to zadnji čas za prebujanje iz sanjarjenja, je prišel trenutek za tem. Predvidevam, da je bilo v mojem glasu še veliko jutranje nedolžnosti, ki se je zaspano vila skozi mojega starega Samsunga, vse nekje do maminega iPhona, da je tako direktno brez olepševanja planila naprej z vprašanjem, ali nameravam končno koga pripeljati s seboj. Nekaj živčnih končičev in celice, ki živijo v bližini možganskega centra za predrznost, so popizdeno skočili pokonci in instinktivno začutili kaj pomeni tisti končno. Sinčki njenih prijateljev so urejeni ljudje, zadnjič mi je predstavila poštirkanega pravnika, ki živi čudovito urejeno življenje z mnogimi sestanki in je preverjeno brez humorja. Precej (nes)pametno zagodrnjam nekaj v smislu, da ne nameravam priti sama. Lažem.

Ko sem vstala in zabrisala telefon nazaj na posteljo, je togota, ki je običajno živela v notranji kletki, pogledala ven. Dan je z rahlimi dežnimi kapljami oponašal moje razpoloženje, ko sem uro kasneje v večjih količinah nalivala travarice in viljamovke v zadnji luknji ob avtobusni.

Avtobusna vstane že ob šestih, moja delodajalka Miša, huda bab(n)ica pri šestdesetih, ki se z narejenim smehom prepušča šoferskim šalam, mi ob devetih prepusti krmilo in odide ulico stran pitat svojega vnuka s čokolinom. Da sem tistemu mulcu lahko (ne)hvaležna za šiht, mi je jasno, ko me Miša ob odhodu pogleda in sikne nekaj o nasmehu. Svoje zobe za hip postavim na ogled trem sedečim dedcem za šankom, od katerih dva skoraj kmalu zatem odideta. Tretji ostane.

Ravno sedem na prazno gajbo v kotu in se stisnem k majhnemu radiatorju, ko tretji naroči pir. Dvignem rit in se odpravim k hladilniku, ko me s hladno taco ujame za roko in se z majhnimi rdečimi očesci zazre vame.

»Koliko bi mi računala?« razberem iz njegovega vprašanja, ko se z zamegljenim pogledom slini po meni. S silo mu odtegnem roko in zanese ga k steni.

»Dva evra in pol,« rečem sitno in predenj postavim račun. Z nerodnimi prsti nekaj svetlobnih let kasneje izbrska večjo količino kovancev in grdo rigne. Hitro odštejem znesek, od daleč še vedno steguje tace proti meni, ampak me več ne doseže. Odidem zlagat robo. Miša to zmeraj prepusti meni. Po devetintridesetih letih dela za šankom jo boli križ, kar ji popolnoma verjamem. Kaj pa ti misliš, me je nekoč vprašala. Za šank nisi, gledaš žalostno kot pohojena psička, ne bi te vzela, če bi dobila koga drugega. Kaj nisi študirala? Saj danes vsi samo študirajo.

Študirala sem, sem ji odgovorila naveličano in upala, da ne bo spraševala dalje, ker je to tema, o kateri se mi ne ljubi bremeniti možganov. Ampak, izgovori čisto retorično vprašanje. Ne nameravam podajati razlage, da sem se zataknila v tretjem letniku prava. Pravzaprav šele takrat, po vsem ponavljanju in pavziranju. Prav zares, zataknila sem se cela, mentalno sem ostala v tistem trenutku. Skomignem precej brezvoljno, Miša sama ugane delček nečesa v mozaiku dejstev. Videla je nekoč mojo mamo, ki je prišla na kavo in s predirnim pogledom pod divje namazanimi očmi, mi začne nekako metaforično, takoj razlagati, kako je bolje, da je njena hčerka srečna frizerka, kot sitna natakarica. Miša je pametnejša, ugotavljam, kot se kaže v gostilniškem (ne)smislu njenega sobivanja z opolzkimi šalami.

Tisti tretji moški, ki je ostal, še zmeraj ostaja in medtem ko se mu pir segreva v steklenici, napol spi za šankom. Sedem k zadnji mizi, da zapišem svojo zadnjo inspiracijo. V prostem času pišem pravljice, moj sosed Anže pa nariše ilustracije.

Dobim sms. Osreči me in si kupi kaj lepega za soboto. Nakazala sem ti nekaj denarja. Aplikacija spletne banke potrjuje, da mama govori resnico. Znesek ni tako od muh. To je popolnoma njen slog; plačaj in sonce bo posijalo …

Njena sreča diši po denarju, ki ga je pretipalo ogromno rok in enosmerno roma v njen sef. Moja je mnogo bolj neznatna; obsega popisane papirje, ki jih ni videl še nihče, a je toliko večja, ker je moja, nedotaknjena. Mama ne bere nestrokovnih neumnosti in ne razume ničesar, kar po svojem prvinskem nagonu ne služi evrov. Zadovoljna je postala šele, ko sem s svojimi malimi stopali zakorakala po njenih velikih stopinjah.

*

Vedno je bila moj idol. Lepa in pametna. Ko sem bila mlajša, sem naredila vse za njeno pozornost. Stekla sem k njej, ko se je vrnila iz službe, ji roke ovila okrog pasu in potisnila nos v dišečo svilo.

Si naredila domačo nalogo? je vprašala. Pokimala sem. Potem pa vadi matematiko. Saj veš, da ti ne gre, je rekla. Danes sem dobila štiri pri matematiki, sem rekla. No, štiri ni pet. Vadi. Le pojdi, mamica zdaj nima časa, mamica mora še nekaj opraviti, da zasluži dinarčke.

*

Trije di(v)jaki z bureki iz šolske menze zasedejo mizo na terasi. Samozavestno naročijo špricer, ker nimajo za pir. Vem, da bi jim Miša prinesla malo vina z radensko, ampak jaz se v nekem trenutku odločim, da bom zajebana, kot zna biti moja mama in zatežim za njihove osebne. Režijo se mi z nekimi butastimi izgovori, vlečejo svoje čike, nato pa presenetljivo mirno povedo, da bi tri kave z mlekom. Kava aparat zbudi dedca za šankom, ki takoj cukne svoj hmeljev napitek. Otroci zunaj so skoraj vljudni in počasi grizljajo svoje malice, ko dobijo kavo.

Grem lulat in ko se vračam, se pri vratih vame skoraj zaleti rdečelična tečnoba.

»Lepa si. Koliko bi mi računala?« hrupno zategne s svojim glasom očitno naspan in čaka na odgovor.

Posmehljivo je, da glede na absurdnost situacije, slišim v glavi glas svoje mame, ki mi pravi, da ima vse svojo ceno. Najine etikete s ceno niso enake, ponudbe verjetno tudi ne, zanjo ne vem, a pri meni nekaj zadev variira do mission impossible.

»Preveč!« mu zabrusim brez domišljije, nato pa se resno vprašam, kaj vse bi naredila, da bi si lahko kupila svobodo.

Na prazni terasi me čakajo umazane skodelice. Mulci so spizdili. Hvala za kufe, piše na listku z rdečim flomastrom. Mišo po tihem občudujem, a glede posla je zajebana, celo kava aparat ima številke, ki šteje kave in prekleto jezna v blagajno vržem svojih pet evrov. Potem se usipa za cel razred di(v)jakov. Sprintam račune za kave, limonade, piva in tangerine in razmišljam, ali so šli kolektivca. Sedem za prosto mizo na terasi in si prižgem čik. Počakati moram, da mularija zbere denar, pri Miši ni nič zastonj, tako kot v življenju ne. Debata je matura in faks. Le eden z mavcem razlaga, kako se je zabil s fotrovim avtom. Filofaks, zdravstvena, upravna … Audi in drevo, ki je bilo preblizu. Drevo je krivo. Farmacija, strojništvo, računalništvo … Možnosti bolijo in tridesetica me vsake toliko cinično sune v prsni koš.

*

Midve bova imeli še težave, je rekla, ko je po dolgem odlašanju končno izvedela, da se ne nameravam vrniti na pravni faks, ker sem že petič padla isti izpit. V šesto ni šlo nič bolje in dokončno sem odnehala.

Hotela sem se prepisati na književnost, a sem popustila in postala njena tajnica. Po nekaj mesecih njenega dlakocepenja, na začetku glede vsake moje pripombe, kasneje pa tudi glede frizure in čikov v času malice, sem nekega dne ostala doma. Nato sem spoznala Mišo.

*

Ne da se mi dvigniti riti, da bi šla v šoping. Morda ne bom nikoli tako odrasla, da bi si kupila kakšno pravo obleko, torej nekaj kar ni iz jeansa in je spodobne dolžine.

Nekaj kracam po papirju, besede hitro stapljam v stavke, dokler ne nastane malo boljše skrpucalo, pravljica o denarju. Jasno mi je že postalo, da smo vsi večplastni. Vedno obstaja nekaj kar zapolni prazen dan. Nekoč sončni žarki posvetijo tudi na cinične duše.

Anže pride na obisk in navdušen je nad hitro osnovano pravljico o bogati veverici, ki želi kupiti srečo. Med kuhanjem kave ga napol poslušam, ko evforično razlaga, kakšne risbe bo dodal in kako bo katera od založb gotovo želela najino inovativnost odkupiti. Anže jih ima komaj štiriindvajset, njegove sanje so opojne in prav rada se šusnem z njimi. Odrinem misel na tridesetico, ki me z maminim glasom opominja na prebujanje iz sanj.

*

»Kavo z mlekom prosim.«

Govori lepo slovensko, a rahlo zavijanje v naglasu ga še izdaja. Skuham mu kavo in sede za šank. Vse na njem mi je všeč, vendar ko želim začeti pogovor, imam prazno glavo. Nasmehne se, kot da bi mi prebral misli in nato pripomne nekaj o nizkih temperaturah. Začne se najbolj globokoumna debata o vremenu. V zraku okoli naju je še marsikaj poleg vremena. Vesela sem, ko dobim vabilo na pijačo.

*

Od epizode, ko sem nehala delati zanjo, je za odtenek prijaznejša. Morda pa me le ima rada. Zadnje čase mi kar naprej teži glede moških. Pravzaprav se mi je ravnokar ponudila, da povabi »poštirkanca« v soboto na mojo tridesetletnico, če ne nameravam sama nikogar pripeljati. Vsa zgrožena jo zavrnem.

Priznam, nenavadno je, a nikoli še nisem imela prave zveze. Moji filtri možne kandidate povlečejo vase in odbijejo. Navidezna bojevitost, ki je ne razumejo, odrine večji del tistih, ki so pripravljeni na kaj več kot le znanstvo. Zgodilo se je že, da so tudi vztrajali. Marko je bil eden izmed njih. Mami ni bil všeč, ker se ni znal kulturno pogovarjati. To sem sama opazila šele po mamini opazki. Po tem sva zaključila.

*

Domislica mi ne da miru. Do sobote so le še štirje dnevi. Neumnost, pomislim. Prehitro je.

Pozno popoldne se spet dobim z Levom. Mravljinci stečejo skozme, ko me pogleda s tistimi temnimi očmi.

Mislim, da bi bil mami všeč. Izgleda prekleto dobro, kot iz filma. In lepo kulturno se pogovarja.

*

Trideset piše že na vratih. Ko vstopiva, mimo priplavajo vonjave po hrani. Moj spremljevalec se mi nasmiha. Kot omamljena vrnem nasmeh.

Deset jih je že tam, z nama vred nas je dvanajst. Nekdo mi takoj potisne v roke kozarec vina. Mama me tako ljubko objame, da bi ji tisti trenutek lahko odpustila karkoli. V svojem elementu je, glavna in vodilna. Za mizo sedi tudi oče, ki se je s svojo novo, Ingrid, pred kratkim preselil nazaj v Slovenijo.

Lev je v srajci oh in sploh, za pojest. Ko se z vsemi rokuje, se razkrije del njegovega tatuja na roki. Mama ga sumničavo opazuje. Sprašuje vse mogoče, živčno poslušam njegove sproščene odgovore in vse bolj se me polašča nelagodje. Poskušam predvideti njene misli. Oče vljudno skrbi, da ima moj spremljevalec vedno poln kozarec, Lev pa nataka meni ter se nasmiha.

Da med nama prebiva več različnih dimenzij, se vidi iz vesolja. Nimam pojma o bodybuildingu, on pa tudi ni tip, ki bi tiščal glavo v knjige. Vendar … Svoje stavke vsake toliko začini s humorjem in čisto z lahkoto govoriva o čemurkoli. Nekje na sredi pogovora z očetom, ga zalotim, da mi sledi s pogledom.

Z njim začne čvekati moja spogledljiva sestrična, on pa ji med gromkim smehom odgovarja s svojim vzhodnjaškim naglasom. Mama s predirnim pogledom secira mene, njiju in naju. Lev nazdravi z menoj in mi pomežikne. Srečna nerodno pomežiknem nazaj.

Koktajl nervoze in vznemirjenosti s seboj prinese željo po čiku in hlastno ga zunaj že skoraj zvlečem, ko se mi pridruži mama.

»Kdo je to?« reče z jeznim tonom.

»A, Lev? Lev je … Lev.«

»To sem slišala,« reče ironično. »Smrdela boš po čikih,« se namrdne.

Pogreje me in čeprav piha veter, prižgem nov čik.

»Trideset si,« začne nezadovoljno. »To je prelomnica! Kaj sem jaz že do tridesetega dosegla! Pojdi v pravo službo. Najdi primernega moškega. Nehaj sanjariti. In nehaj že enkrat kaditi. Smrdela boš.«

»Si že povedala,« rečem in puhnem dim proti njej.

Prelomnica. Prav ima, mi je zavibriralo skozi možgane. Ne vem, kaj je bilo krivo, lahko je bilo karkoli, ampak v tistem hipu, se je vse nakopičilo in se zrušilo. Iz mene je izbruhnilo s silovito gorečnostjo.

»In zakaj hudiča bi morala narediti vse po tvoje?!«

Pogledala me je osuplo kot še nikoli. Nato je zvišala ostrino v glasu.

»Zato, ker vem, kaj je najbolje zate!«

»Morda pa ne veš!« sem tudi jaz povzdignila glas. »Morda bi mi mogla dopustiti, da začnem živeti po svoje!«

Njen pogled se je spremenil v nejevoljnega. Z očmi me je premerila od glave do nog in zmajala z glavo.

»Sprašujem se, le kje si zdaj nenadno našla tega vzhodnjaka!? Kje? Kaj si ga najela?! Poslušaj, kaj si ga kupila z mojim denarjem, ki sem ti ga dala za rojstni dan?!«

*

Prelomnica. Prelomila me je že drugič v nekaj minutah. Bila je tako absurdna, da sem po nekaj trenutkih tišine planila v glasen smeh. Krohotati sem se morala kar nekaj časa, saj se mi je medtem marsikaj razjasnilo. Ko sem prenehala, se mi je vrtelo. Mama je le strmela vame.

»Prvič. Denar ni vse. Če bi hotela kupiti živo bitje, bi kupila mačka! Drugič. Življenje je moje. In ob tej prelomnici bom začela živeti po svoje,« sem rekla.

Načrt se je porodil sam od sebe. Pravzaprav sem že ves čas vedela, kaj si želim.

»Jasno?«

Nekaj časa me je gledala, nikoli je še nisem videla tako neodločne. Nato je le skomignila.

»Greva?« sem vprašala.

Odšli sva noter. Nekdo je ravno začel igrati na kitaro. V zraku so bile možnosti.




Preberite še: Zakaj pišem?

                        Sinoči




Sinoči, avtorica: Monika Bukovec, januar 2019

objavljeno: 20. jan. 2019 22:53 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 21. jan. 2019 22:22 ]


MONIKA BUKOVEC 

SINOČI 

Lahko bi si mislila, sem pomislila, medtem ko sem ga gledala, ko se je pital z mojim bolonezom. Petindvajset let ima, tisto s Špelo ni bilo nič drugega kot en larifari. Srečala sem včeraj Špelo, okroglo kot žogo, ko sem kupovala vse za ta prekleti bolonez in jaz, tepka sem se ji približala v šoku, vendar z narisanim obveznim nasmehom na obrazu. 

David mi ni nič povedal, sem rekla radovedno in pomignila proti njenemu trebuhu. Resno me je pogledala s priprtimi očmi, nato pa rekla:

»Le kaj bi povedal?« Nato se je zahahljala. »Vi mislite, da sva še skupaj? Česa ne veste, da je vaš sin peder?« Omotično sem zrla za njo.

Nikoli ga nisem tako vzgajala. Zmeraj sem mu govorila, kako komaj čakam, da bom plesala na njegovi poroki, saj na svoji nisem, ker me je njegov oče zapustil, preden sva se poročila. Ne, to ni bila moja vzgoja. Zmeraj se da vse popraviti, odpustiti in potrpeti, sem mu govorila, zapuščajo le strahopetci. Moj sin je bil strahopetec in peder.

»Kje si bil sinoči?« sem vprašala.

»Pri, e-eee Špeli,« se mu je zataknilo.

Zavzdihnila sem. »Lažeš! Ti … Ti peder!«

Strahopetec, peder in lažnivec.

Strmel je v neko točko proti vratom.

»Če bi bil tvoj oče kaj prida, bi sedaj sedel tu z nama in ti vcepil pamet v glavo!« sem rekla, on pa je prekrižal roke pred sabo.

Glasno, čisto po pedrsko, je zavzdihnil in vstal. Hodil je po stanovanju in tlačil stvari v nahrbtnik.

»Le kam misliš, da greš?!« sem vzrojila in vstala.

»K njemu,« je tiho rekel in odprl omaro.

Z obešalnika je vzel vijolično majico s potiskanim vzorcem. Ta vijolična buzerantska cunja bi mi morala povedati vse. Le kako nisem opazila?

»Kaj si misliš?! Da mi napraviš sramoto?!«

Vročina me je preplavljala po telesu in me hotela zadušiti. Kot njegov oče je, le da je ta spakiral k mladi cipici, ko sem dobila prve gube.

Oprijela sem se pulta. Kuhalnica, s katero sem mešala bolonez, je zanihala v moji roki. Vse se da popraviti, me je spreletelo in zamahnila sem proti njegovi glavi. Kuhalnica je tolkla vsepovsod; to, to, bi moglo izbiti hudiča iz tebe, sem se spomnila besed svojega očeta. Mi smo poštena družina!

Sesedel se je na tla. Preko podplutbe, vijolične kot njegova majica, je zdrknila solza. Vstal je in brez nahrbtnika odšel.



Preberite še: Zakaj pišem?



Nespodobno povabilo, avtor: Iztok Geister, januar 2017

objavljeno: 26. jan. 2017 02:10 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 26. jan. 2017 23:37 ]



Nespodobno povabilo 



Kadar pri cerkvi Marijinega prikazanja ni našel prostora, se je moral z avtom vrniti navzdol k zatoku, kjer je pred obmorskim kopališčem veliko makadamsko parkirišče. Nerad, a ne zato, ker je moral potem v vročini peš navkreber do cerkve, od koder je po ovinkasti kozji stezi po spolzelem pobočju poraslem z grmovjem na drugi strani hriba sestopil do naravnega morskega obrežja, javnih kopališč se je namreč izogibal. Nerad zato, ker je bilo puščanje avta na cesti tvegano, za parkiranje pa je bilo treba odšteti tri evre, kar bi bilo še nekako sprejemljivo, če bi se prišel kopat zjutraj ali opoldan, ampak sredi popoldneva se mu je to zdelo trapasto. Po kopanju si je vedno zaželel veliko točeno pivo, morda tudi zato, ker je med namakanjem grgral slano vodo, kar je žejo še stopnjevalo. In toliko kot za pivo naj bi odštel za parkiranje. Raje spije dve pivi. Zaradi gneče avtomobila danes ni mogel pustiti tesno ob pločniku, zato je zavil na parkirišče.

Pri vhodu je na plastičnem stolu sedelo temnolaso dekle z velikimi temnimi sončnimi očali, oblečeno v bordojsko rdečo srajco in indijsko modre kratke hlače, z rokama na naslonjalu in z nogama iztegnjenima predse in prekrižanima v nartu. Odprl je okno na svoji desni in poprosil: »Smem? Samo na pivo grem.« Dekle je z nasmehom prikimalo.

Ko se je vračal s kopališkega gostišča, je punco ogovoril. Še vedno je sedela na svojem stolu in z natanko odmerjenimi smehljaji odkimavala prihajajočim voznikom, ki so ob odprtem oknu spraševali ali je treba kaj plačati. Na rokavu njene srajce je opazil emblem komunalnega podjetja. »Ko bom velik, te bom v zahvalo povabil na pijačo, kar pa se bo žal zgodilo šele v prihodnjem življenju, saj sem v tem že prestar za kaj takega.« Spet se je nasmehnila, tokrat z nekakšno prikupno zadrego: »Od petih naprej je zastonj.« »In zakaj moraš potem še vedno sedeti tukaj?« »Tako pač je,« je odvrnila, kot fant, ki pljune tja v tri dni.

Naslednji dan se je pripeljal na kopanje nekaj minut pred peto, tako je pač naneslo. Odprl je okno in glasno rekel: »Mi pogledaš skozi prste, ker sem malo prezgoden?« Mladenka je prikimala in se še bolj prisrčno nasmehnila kot včeraj. Ko je parkiral, je napravil ovinek, da je šel mimo nje in jo ogovoril z besedami: »Če parafraziram Oscarja Wilda, ki je rekel, da ima na večernem obisku najrajši majhne otroke, ki jokajo, ker ve, da jih bodo kmalu zatem odnesli spat, potem moram reči, da imam najraje biljeterko na kopališču, ki tečnari za parkirnino, ker vem, da tega po peti uri popoldan ne počne več.« Ničesar ni rekla, spet se je samo nasmehnila. Morda je nasmešek trajal nekoliko dlje kot običajno. Ko se je vračal s kopanja na drugi strani hriba, je še vedno sedela na svojem stolu kot priprošnjica, ki se nasmiha, ne da bi se premaknila. »Lahko se mi pridružiš na sladoledu, če hočeš,« je rekel, da se je izognil direktnemu povabilu, zanj je bilo še prezgodaj. »Ne morem,« je rekla. Kaj bi dal, da bi zdaj videl njene oči, je pomislil, potem bi vedel, ali ji je vsaj malo žal, da je morala tako reči.

Dan zatem se je domislil, kako jo bo pripravil, do tega, da ji bo lahko pogledal v oči. »Ti smem povedati nekaj o tem, kaj vse se lahko skriva za sončnimi očali?« Nasmehnila se je, se obrnila vstran in rekla: «Naj bo.« »Zelenim očem ne zaupam preveč, raje se jim na daleč izognem. Modre me puščajo hladnega, me zmrazi, če se zapičijo vame. Črne se mi zdijo nevarne, me obnorijo, kar po rokah bi hodil za njimi. Rjave pa me prijazno vabijo, me navdajajo s toplino preprostega hleva, kakršen je nazareški. Zdaj pa mi pokaži, kakšne barve so tvoje oči!« Ne da bi snela sončna očala, kot je pričakoval, je rekla: »Rjave s primesjo zelene.« »Kaj res? Potem me privlačijo in odbijajo hkrati, to pa je spodbudno nasprotje.« Ko se je vračal s kopališkega gostišča, je čepela na tleh s sončnimi očali v rokah. Njene velike oči so bile temne in tople. Nos je bil večji, kot je bil videti z očali. » Mi zdaj poveš, kako ti je ime?« je vprašal po tem razkritju in snel svoja sončna očala, ki so bila hkrati tudi naočniki, jo pogledal s svojimi modrimi očmi na zagorelem obrazu, in ne da bi je jasno videl, rekel: »Jaz sem Andrej.« Obotavljivo je popustila: »Jaz pa Sara.«

V nedeljo opoldan ji je z domačega vrta prinesel komaj zrelo sadje, tri breskve, tri grozde in tri fige v papirnati vrečki, misleč, da ji bo prijalo, saj mu je zadnjič povedala, da bo v nedeljo na parkirišču že dopoldan, na žgočem avgustovskem soncu. A ko se je pripeljal na parkirišče jo je že zamenjal fant, s katerim sta si izmenjavala počitniško službo, sama pa je ravno vstopila v službeno kabino, bržkone, da se preobleče. Poprosil je fanta, da dami, tako je rekel, izroči sadje.

Ko sta se proti koncu tedna spet videla, vmes je bilo nekaj dni slabega vremena, tako, da mu iz razgretega mansardnega kabineta v popoldanskih urah ni bilo treba bežati na kopanje, se za sadje ni zahvalila. Verjetno, ga sploh ni hotela vzeti. Ali pa ni vedela zanesljivo, kdo ji ga je namenil. »Če ti je zoprno pogovarjati se z mano, kar povej, te ne bom več ogovarjal.« Nič ni odgovorila ali pa ni slišal. Se mu je pa zdelo, da je odkimala. »Sem radoveden človek, poklicna deformiranost, pač«. Ni vprašala, 'Ja, kakšen poklic pa opravljate, da ste tako radovedni?'. »Kaj praviš na kakšen klepet po službi, če si zato, seveda.« » Sem zmenjena«. »Kajpak, danes je petek, če si namenjena v disko, se dobro imej. In, kako se že reče, ne zafiksaj se preveč.« Hotel je reči, ne zadeni se preveč, pa se te besede ni spomnil. »Se ne drogiram in ne pijem. Nič od tega.« »Kaj si športnica?« Prikimala je. »Igraš rokomet?« »Nogomet.« »Nogomet?« se je začudil. »Pa najbrž ne takega, kot ga igrajo v Ameriki. Sem pred dnevi nekje prebral, da je tam popularen nogomet pomanjkljivo oblečenih deklet, kar se mi zdi neokusno.« Spet je samo odkimala, ne da bi se posmejala. Povedala je, da igra v ženskem nogometnem klubu. Se mu je že ves čas zdelo, da ima za brhko dekle dokaj čvrste noge, pa tudi na tistem stolu je sedela tako, kot da bi si sproščala mišice pred podaljškom tekme.

Na praznik Marijinega vnebovzetja se mu ni dalo drenjati na cesti in se nag kopati med nedeljskimi kopalci, zaradi vročine pa tudi delati ni mogel. Pravzaprav bi moral dobiti že dvakrat odloženi obisk, a ljubljene prijateljice, s katero sta se občasno videvala, kadar sta drug drugega pri kakšnem delu potrebovala, spet ni bilo, niti se na sinočnji klic ni odzvala. Sredi popoldneva je pričel popivati, kar sicer ni bilo v njegovi navadi. Domislil se je, da bi na spletu pogledal, kako je s tem ženskim nogometom pri nas. Nikoli še ni slišal, da bi se kje igrale takšne tekme. Bi si z veseljem ogledal kakšno, seveda najraje takšno, v kateri bi žogo brcala Sara. Čutil je, da ga to navdušuje. Najprej je odkril neko bolj ko ne najstniško spletno stran, kjer je našel nekaj sporočil neke Saranče, ki se je nogometnemu klubu pridružila pred sedmimi leti, vendar je bil zadnji zapis star dve leti. Potem pa se mu je le odprlo okno lokalne ženske nogometnega ekipe. Ker se gasilskega posnetka ekipe ni dalo povečati, na njem ni mogel razbrati pričakovanega obraza, je pa v podnapisu lahko prebral kdo so igralke. Na Facebooku je potem odkril neko Saro, ki pa se mu ni zdela kaj dosti podobna njegovi znanki. A kot po nekakšnem naključju, če ne kar pravilu, je bilo dekle na posnetku spet s sončnimi očali, tokrat pomaknjenimi na nosu daleč naprej. Oči velike, temne in zvedave, a kaj ko Sari, ki jo je imel v mislih, ni nikoli jasno pogledal v oči. Dekletu je kar na slepo poslal sporočilo: »Hoj, hoj, ne vem če si sploh ta prava! Iskal sem znanko s kopališkega parkirišča, pa sem naletel na to osebo. Bil bi vesel, če si to ti. Lp Andrej.« Zdaj je zgrožen opazil, da je bilo sporočilo odposlano z okna njegove sodelavke. Kdaj se je to okno samodejno vključilo, ne, tega sploh ni opazil. Za vsak slučaj ga je poslal še enkrat, tokrat s pravega okna, vsaj domneval je tako. Potem pa je na vse skupaj pozabil, saj je bil tako opit, da mu ni bilo dobro.

Naslednji dan se Sara na stolu ni posmehnila tako kot po navadi, ko se je nekaj minut čez peto pripeljal mimo in ji pomahal skozi odprto avtomobilsko okno. »Si danes slabe volje?« »Zakaj?««Ker sem opazil le nekakšen zategnjen nasmeh, če je to sploh bil nasmeh in ni bila ročna. No, zdaj vidim, da je zavora popustila. Si že praznovala rojstni dan?« »Ne, zakaj naj bi bilo to važno?« «Ker sem na spletu našel, da si rojena v znamenju leva, tako kot jaz. Jaz ga imam dvajsetega, pa ti? Če ga še nisi imela, imaš še teden dni časa, mar ne?« Namesto, da bi odgovorila, se je pričela pogovarjati z nekim mladeničem, ki je prijazno pozdravil, ko se je pridružil. Po tem, da mu je ponudila kavo, ki jo je že sama na pol odpila, je sklepal, da je njen fant, čeprav se mu je zdelo, da ji je podoben in bi lahko bil tudi njen brat. Poslovil se je z besedami »Lepo praznuj!« »Hvala enako,« je rekla.

Ko se je vračal s kopališkega gostišča, kjer je na hitro popil pivo, ji je rekel: »Sem vprašal za rojstni dan tudi zato, ker se mi zdi, da imava nogometni rezultat 1: 3. Da sem trikrat starejši od tebe, če imaš 22 let.« »Ne, nimam 22 let.« »Sem pač narobe izračunal, po podatkih, ki so mi bili na voljo. Sicer te pa na fotki objavljeni na spletu niti nisem prepoznal.« »Sploh pa ne vem zakaj naj bi bilo to važno in zakaj je treba to početi prek neke tretje osebe.« Šele zdaj se mu je posvetilo, zakaj je danes tako zadržana, in kot pravkar spoznava, tudi užaljena. Opravičil se je za neljub spodrsljaj s pošiljateljico sporočila in pojasnil, da je to njegova sodelavka, ilustratorka njegovih knjig. Tako je končno le lahko povedal, da je pisatelj. Zdaj, ko mu je pričela vdirati voda v grlo, se je bil prisiljen tako reševati. Pa vendar daleč od vsakega hvalisanja, pa tudi od cenenega osvajanja.

Tedaj je od nekod pristopila ženska srednji let, prej je bil od daleč videl, da sta se s Saro pogovarjali na cesti. Ker ni ženska ničesar rekla, je nadaljeval začeti pogovor, rekoč, »Me je navdušilo to, da se ukvarjaš z nogometom, zato sem hotel vedeti čim več o tem.« Zdaj se je ženska oglasila z zaprepadenim glasom: »Vas lahko vprašam, če imate kakšno hčerko?« Z na hitro vrinjenimi besedami »A, vi ste najbrž njena mama?« je poskušal ublažiti njeno napadalnost in ji ponudil roko, ki jo je obotavljaje sprejela in se predstavil z imenom in priimkom, potem pa nadaljeval: »Seveda imam, tri otroke, dve hčerki in sina. In osem vnukov.» »Potem pa veste, kako nas starše skrbi za svoje otroke,« je rekla bleda in s stisnjenimi ustnicami, ne da bi snela sončna očala.« »Seveda,« je odvrnil, »naj vas ne skrbi. Nikakršnih slabih namenov nimam, le mimogrede se malo pogovarjava z vašo hčerjo, ko se takole vračam s kopanja.« »Kaj pa povabilo na klepet?« se je s stola oglasila Sara, ne da bi se obrnila k njima, ki sta stala za njo.« Zdaj se mu je posvetilo, da sta bili z materjo najbrž domenjeni, da vstopi med njiju, medtem, ko se bosta pogovarjala, saj je pričakovala, da se bo ustavil pri njej na poti z gostišča. »Ja upam, da res nimate drugačnih namenov,« je v zadregi rekla mati. »Jo občudujem, da zdrži vse popoldneve na tem peklenskem soncu,« je rekel in se delal, da je preslišal presenetljivi očitek njene hčerke. Tega, da se mu smili, seveda ni mogel reči. Tudi tega, da ga privlači s svojim nasmeškom, ne. »Ja, so pridni ti otroci, poleti si takole služijo denar, da lahko pozimi študirajo,« se je pohvalila mati. Kako to, da govori v množini mu ni bilo jasno, najbrž misli na sploh. Potem je le še povedal, kje stanuje in kaj počne in se poslovil z besedami: »Gospa in gospodična, lep pozdrav obema!« Vzravnano je odkorakal po nasutem parkirišču proti svojemu avtu. Zakaj pa ne, saj ni nikoli mislil nič slabega. Da bi jo nadlegoval? Mogoče, ampak zlorabiti je zanesljivo ni hotel, če je to tisto, kar naj bi se skrivalo za vsem tem cirkusom.

Ob dveh ponoči se je zbudil in ni mogel več zaspati. 'Ko sem jo povabil na sladoled, sem to storil iz spoštovanja do njene rane mladosti, ko sem jo povabil na klepet sem to storil iz spoštovanja do njene prezgodnje zrelosti, ona pa je vse to sprevrgla v nadlegovanje. V zahvalo za pozornost me je poskušala oblatiti, kaj pa drugega!' Ni in ni mogel verjeti, da je poklicala na pomoč mamo, da mu je lahko povedala, da jo nadleguje. Kaj je ni pred časom vprašal, da naj pove, če ji je neprijetno, da se pogovarjata in ji rekel, da ji nikakor ne misli težiti? Takrat je imela priložnost, da bi se ga znebila, pa mu niti ni odgovorila. A bi moral to tako razumeti, da ji to ni povšeči in da ima to za nadlegovanje. Res je še otrok, ta Sara. Se šele uči odganjati vsiljive moške, pri tem pa ne zna ločiti zrno od plevela. Kot če vržeš kamen v vodo, so se iz središča tega očitka nespodobnega povabila, v krogih širili še drugi, neizrečeni, a s tem lahkotnim metom nedvomno izzvani vse mogoči in vseobsegajoči očitki o nadlegovanju. Koliko je sploh manjkalo, da nista z materjo poklicali policije?

Naslednji dan je se je na poti skozi prestolnico ustavil v koncertni poslovalnici in kupil dve karti za sloviti musical. Seveda bi hotel na to menda izjemno predstavo, narejeno po legendarnem originalu iz časov njegove mladosti, povabiti mladenko, ki ga tako nepojasnjeno navdušuje. Tako je razmišljal še pred dnevi, zdaj pa je seveda vse drugače.

Odprl je okno na svoji desni strani, ne da bi odzdravil, saj ga biljeterka ni pozdravila. Rekla je: »Tri evre je,« kot da bi ne vedel. Iz denarnice je potegnil desetak in ji ga izročil. Stopila je do mizice pod senčnikom in se vrnila s preostankom, petakom in dvema kovancema naloženimi na velik parkirni listek, biglieto del parcheggio. Izpadlo je tako, kot da se je delal, da je ne pozna. A hotel ji je le pokazati, kam ju je pripeljala njena nečimrnost.

Naslednji dan, v petek, se je stvar zapletla. Na parkirišče se je zaradi zastojev na cesti pripeljal nekoliko kasneje kot prejšnji dan, bilo je kakšnih dvajset minut pred peto. Biljeterka mu je pomahala, naj kar zapelje naprej. Odkimal je, pa je rekla: «Saj je ura že skoraj toliko«. »Ne,« je vztrajal, »hočem plačati.« »Prav« je rekla, vstala s svojega stola, vzela dvajsetak, mu z mizice prinesla parkirni listek s preostankom denarja. Zdaj je rekel: »Saj najbrž veš zakaj.« »Ne, zakaj?«  je vprašala. Lahko bi ji odvrnil, da raje plača, kot bi kasneje moral poslušati očitek, da je izkoriščal njuno poznanstvo. Lahko bi rekel, da je po tistem poskusu oblatenja pred mamo, to edini način, da spregovorita nekaj nedolžnih besed. Toda oboje se mu je zdelo pregrobo. Lahko pa bi svoje vedenje utemeljil z dobrodelnim razlogom in jo vprašal: 'Kaj nisi plačana od prometa?' V vzvratnem ogledalu je videl, da se je za njim ustavil avto, zato je rekel le: «Bom drugič povedal,« in odpeljal. Moral se bo domisliti kaj bolj prefinjenega, zdaj, ko si je kupil nekaj nadvse dragocenega časa, in še več pričakovanja pred odločilnim ponedeljkom, ko je v prestolnici na sporedu sloviti musical.

'Poznaš musical Hair?', jo bo vprašal. In če bo prikimala, bo nadaljeval 'Pa ti je všeč?', bo poskušal utrditi tla za ključno vprašanje, ki naj bi sledilo odgovoru 'Ja, zelo mi je všeč'. Tedaj jo bo vprašal, če bi šla z njim na predstavo in če bo rekla ne, kar je najbolj verjetno, bo rekel: 'Glej, imam dve karti, sam ne mislim hoditi tja, zato ti obe podarim. Povabi kogar hočeš in uživaj v predstavi.' Lahko pa bi ji rekel: 'Če bi te za rojstni dan povabil na musical, bi to razumela kot nadlegovanje. Zato tega ne bom storil. Ti pa podarjam dve vstopnici. Lahko povabiš fanta, brata ali pa mamo, kogarkoli hočeš.' V obeh variantah je bilo seveda skrito samopovabilo, čeprav brez vsake možnosti, da se uresniči.

Kaj pa če vstopnici ni kupil za njiju s Saro, marveč za njiju z ljubljeno prijateljico, ki ga je pustila na cedilu prejšnji vikend? Kaj ni že kakšen mesec pred tem, ko Sare sploh še ni poznal ob prvi napovedi londonske predstave v prestolnici razmišljal, da bo na musical povabil svojo ljubljenko? Ves mesec se že nista videla, potem pa se je napovedala za prejšnji konec tedna. Zdaj pa se že ves teden ni oglasila, potem ko je zamočila napovedano srečanje in ko se naslednji dan ni hotel odzvati na dva zaporedna klica. Še nekaj ur ima časa, da se oglasi, potem bo storil to, kar se kaže kot vse bolj neizbežno. Raje podari obe vstopnici, kot da gre na predstavo sam. Seveda bi lahko povabil prijateljico svojih let, z njo se kar najbolje razumeta, ker se nikoli nista čustveno niti dotaknila, kaj šele zapletla in hkrati tudi razvozlala, tako kot s svojo ljubljeno, a se mu to zdi res skrajna, čeprav najbolj zanesljiva možnost, da bi videl predstavo. No, še ena prijateljica je, malo mlajša od njega, spoštuje jo, a ga ne privlači, tako zelo jo spoštuje, da bi ga bilo sram ponuditi ji vstopnico kot izhod v sili. Kaj naj torej naredi? Naj pošlje svoji ljubljeni prijateljici povabilo in potem čaka več ur, preden bo odgovorila? Ne, to se ne bo izšlo. Najprej mora nagovoriti Saro, potem ljubljeno prijateljico in če bi tudi ta zavrnila povabilo, še vedno ostane prijateljica njegovih let.

Torej naj gre po vrstnem redu? Sredi dopoldneva se ni mogel več upirati bolj dolžnosti kot skušnjavi in je povabil na predstavo svojo ljubljeno prijateljico. »Ne morem,« je bil njen takojšen odgovor, ki je zvenel nekako mučeniško, bolj ko ne zaskrbljujoče. Kot da bi odgovorila z zvezanimi rokami in zamašenimi usti. Ampak najbrž ni bila v stiski, mogoče se je le spet vrnila v objem nekdanjemu fantu.

Na kopanje se je tokrat odpravil v opoldanski uri, za vsak primer, če je Sara zamenjala turnus. Za hip se mu je od strani zazdelo, da je ona, potem pa je le sprevidel, da sedi na stolu pri vhodu v parkirišče moški, enako oblečen kot Sara, z dolgimi zadaj nizko spetimi lasmi in veliki temnimi naočniki. Zdaj pa je bilo dokončno jasno, da je to njen brat, če ne celo dvojček. » Za koliko narediva?« ga je vprašal biljeter. »Kako za koliko, kaj ni tri evre«. »Ja, tri evre je do pet ur, kar pa velja le do enih, za cel dan je pet evrov. Boste dolgo?« Ne, več kot dve uri tako ne zdržim.« »Dobro, potem bo tudi za tri evre v redu.«.

Mu je povedal, da ga je skoraj zamenjal za Saro in fant je potrdil, da je njen brat in vprašal, če se s Saro poznata, najbrž v tistem trenutku ni pomislil, da ju je že videl govoriti. »Ja, včasih se tukaj malo pogovarjava,« je pojasnil. Ko se je vrnil s kopanja je presenečen opazil, da je ob vhodu še vedno njen brat. Seveda se mu je takoj posvetilo: »Kaj Sara danes praznuje?« »Ja, danes si bo privoščila prosti dan.«

V gostišču se mu je zazdelo, da še ni vse izgubljeno in je potem nazaj grede bratu ponudil vstopnici za musical. Najprej ga je vprašal, če ima šoferski izpit, potem, če bi mu mama posodila avto in ko je oboje potrdil, mu je rekel, da si lahko s sestro nocoj ogledala super predstavo, če hočeta. Ko ni bilo videti, da bi se fant navdušil, je rekel, saj vama jih ne prodajam. Recimo, da jih podarjam Sari za rojstni dan. Fant pa je bil neomajen, rekoč, da se to danes preprosto ne bo izšlo. Da je prišlo preveč na hitro in, da ima sestra za danes drugačne načrte, kar se mu je navsezadnje zdelo razumljivo.

Zdaj je poklical svojo najboljšo prijateljico, se z njo dobil na kavi in jo povabil na predstavo. Kako dobro mu je delo, ko ji je lahko brez pomislekov povedal, da je bila tretja na spisku povabljenih. Temu se je od srca nasmejala, ne, ker mu ne bi verjela, ampak, ker se je veselila, da bo lahko kmalu prebrala novo zgodbo o starcu, ki bi rad videl, da bi ga mladenke nosile po rokah.

Zadnji dan v avgustu je pred vhodom na parkirišče nepričakovano naletel na Saro. Ker je bil vstop zaradi pozne ure že prost, ji je samo pomahal skozi odprto okno. Ne da bi se posmejala, mu je vrnila pozdrav. Medtem, ko je parkiral se je spomnil, da ima v avtu eno svojih knjig, kratke zgodbe, še nedotaknjeno, zavito v polivinil. »To ti podarjam za spomin na letošnje poletje,« je rekel ob izhodu in ji izročil knjigo. Ne spominja se ali se je zahvalila ali ne, vendar se je knjiga znašla v njenih rokah. Nazaj grede biljeterke ni bilo več pri vhodu, pa tudi knjige ni našel zataknjene za brisalce na avtomobilu.

Ampak s tem zgodbe o biljeterki še ni konec. Čez kakšen teden dni ga je na spletu presenetilo povabilo njenega brata, zdaj je videl, da mu je ime Lan, da postaneta prijatelja na Facebooku. Še preden je povabilo odkljukal, je pomislil, kaj pa, če se za tem skriva Sara? Teden dni kasneje, medtem se brat ni več oglasil, mu je na Facebooku napisala pisemce njuna mama.

Pozdravljen, g. Andrej!

Včeraj sem si vzela malo časa in sem z zanimanjem (sicer zelo na hitro) prebrala vašo knjigo Čoln z dvema koncema, ki ste jo podarili Sari. Prav gotovo jo bom prebrala še enkrat in seveda bolj počasi. A v njej opisujete svoje življenje? Na internetu sem si malo prebrala o vas in sem videla, da ste napisali že ogromno knjig. Katera pa vam je najljubša?

Lep večer želim, Meta Ksaver Hribar


Potem, ko se je opomogel od presenečenja, ji je napisal odgovor.

Pozdravljena ga. Meta!

Življenje je res zanimivo: najprej sem se pogovarjal s hčerko, potem s sinom, zdaj pa mi piše mama. Vsi ste mi zelo simpatični in me veseli, da sem vas spoznal, vsaj na daleč. Glede avtobiografskega značaja je pač tako, da vedno govoriš o sebi, tudi takrat, ko opisuješ druge ljudi. Glede najljubše knjige pa težko rečem, katera naj bi to bila. Če se Vam ne zdi odveč, se oglasite kdaj pri meni doma, Vam jih lahko nekaj podarim, pa mi boste potem morda Vi povedali katera je Vam najbolj všeč.

Lp, Andrej


Čez nekaj dni je prejel presenetljiv odgovor, vsaj njemu, ki si je tako zelo želel zadoščenje, se je tako zdelo.

Pozdravljen g. Andrej!

Najlepša hvala za povabilo. Ko bomo z družino imeli kaj časa, se oglasimo na bralnih uricah.

Lp, Meta


Je pričakoval obisk do konca leta, pa ga ni bilo. Bliža se obletnica prikazanja priprošnjice s sončnimi očali, ki je v žgočem avgustovskem soncu na plastičnem stolu ob vhodu na parkirišče pod cerkvijo na hribu skoparila z nasmehom. Na ženski nogomet pa je povsem pozabil.


Iztok Geister





1-3 of 3