Nespodobno povabilo, avtor: Iztok Geister, januar 2017

objavljeno: 26. jan. 2017 02:10 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 26. jan. 2017 23:37 ]


Nespodobno povabilo 



Kadar pri cerkvi Marijinega prikazanja ni našel prostora, se je moral z avtom vrniti navzdol k zatoku, kjer je pred obmorskim kopališčem veliko makadamsko parkirišče. Nerad, a ne zato, ker je moral potem v vročini peš navkreber do cerkve, od koder je po ovinkasti kozji stezi po spolzelem pobočju poraslem z grmovjem na drugi strani hriba sestopil do naravnega morskega obrežja, javnih kopališč se je namreč izogibal. Nerad zato, ker je bilo puščanje avta na cesti tvegano, za parkiranje pa je bilo treba odšteti tri evre, kar bi bilo še nekako sprejemljivo, če bi se prišel kopat zjutraj ali opoldan, ampak sredi popoldneva se mu je to zdelo trapasto. Po kopanju si je vedno zaželel veliko točeno pivo, morda tudi zato, ker je med namakanjem grgral slano vodo, kar je žejo še stopnjevalo. In toliko kot za pivo naj bi odštel za parkiranje. Raje spije dve pivi. Zaradi gneče avtomobila danes ni mogel pustiti tesno ob pločniku, zato je zavil na parkirišče.

Pri vhodu je na plastičnem stolu sedelo temnolaso dekle z velikimi temnimi sončnimi očali, oblečeno v bordojsko rdečo srajco in indijsko modre kratke hlače, z rokama na naslonjalu in z nogama iztegnjenima predse in prekrižanima v nartu. Odprl je okno na svoji desni in poprosil: »Smem? Samo na pivo grem.« Dekle je z nasmehom prikimalo.

Ko se je vračal s kopališkega gostišča, je punco ogovoril. Še vedno je sedela na svojem stolu in z natanko odmerjenimi smehljaji odkimavala prihajajočim voznikom, ki so ob odprtem oknu spraševali ali je treba kaj plačati. Na rokavu njene srajce je opazil emblem komunalnega podjetja. »Ko bom velik, te bom v zahvalo povabil na pijačo, kar pa se bo žal zgodilo šele v prihodnjem življenju, saj sem v tem že prestar za kaj takega.« Spet se je nasmehnila, tokrat z nekakšno prikupno zadrego: »Od petih naprej je zastonj.« »In zakaj moraš potem še vedno sedeti tukaj?« »Tako pač je,« je odvrnila, kot fant, ki pljune tja v tri dni.

Naslednji dan se je pripeljal na kopanje nekaj minut pred peto, tako je pač naneslo. Odprl je okno in glasno rekel: »Mi pogledaš skozi prste, ker sem malo prezgoden?« Mladenka je prikimala in se še bolj prisrčno nasmehnila kot včeraj. Ko je parkiral, je napravil ovinek, da je šel mimo nje in jo ogovoril z besedami: »Če parafraziram Oscarja Wilda, ki je rekel, da ima na večernem obisku najrajši majhne otroke, ki jokajo, ker ve, da jih bodo kmalu zatem odnesli spat, potem moram reči, da imam najraje biljeterko na kopališču, ki tečnari za parkirnino, ker vem, da tega po peti uri popoldan ne počne več.« Ničesar ni rekla, spet se je samo nasmehnila. Morda je nasmešek trajal nekoliko dlje kot običajno. Ko se je vračal s kopanja na drugi strani hriba, je še vedno sedela na svojem stolu kot priprošnjica, ki se nasmiha, ne da bi se premaknila. »Lahko se mi pridružiš na sladoledu, če hočeš,« je rekel, da se je izognil direktnemu povabilu, zanj je bilo še prezgodaj. »Ne morem,« je rekla. Kaj bi dal, da bi zdaj videl njene oči, je pomislil, potem bi vedel, ali ji je vsaj malo žal, da je morala tako reči.

Dan zatem se je domislil, kako jo bo pripravil, do tega, da ji bo lahko pogledal v oči. »Ti smem povedati nekaj o tem, kaj vse se lahko skriva za sončnimi očali?« Nasmehnila se je, se obrnila vstran in rekla: «Naj bo.« »Zelenim očem ne zaupam preveč, raje se jim na daleč izognem. Modre me puščajo hladnega, me zmrazi, če se zapičijo vame. Črne se mi zdijo nevarne, me obnorijo, kar po rokah bi hodil za njimi. Rjave pa me prijazno vabijo, me navdajajo s toplino preprostega hleva, kakršen je nazareški. Zdaj pa mi pokaži, kakšne barve so tvoje oči!« Ne da bi snela sončna očala, kot je pričakoval, je rekla: »Rjave s primesjo zelene.« »Kaj res? Potem me privlačijo in odbijajo hkrati, to pa je spodbudno nasprotje.« Ko se je vračal s kopališkega gostišča, je čepela na tleh s sončnimi očali v rokah. Njene velike oči so bile temne in tople. Nos je bil večji, kot je bil videti z očali. » Mi zdaj poveš, kako ti je ime?« je vprašal po tem razkritju in snel svoja sončna očala, ki so bila hkrati tudi naočniki, jo pogledal s svojimi modrimi očmi na zagorelem obrazu, in ne da bi je jasno videl, rekel: »Jaz sem Andrej.« Obotavljivo je popustila: »Jaz pa Sara.«

V nedeljo opoldan ji je z domačega vrta prinesel komaj zrelo sadje, tri breskve, tri grozde in tri fige v papirnati vrečki, misleč, da ji bo prijalo, saj mu je zadnjič povedala, da bo v nedeljo na parkirišču že dopoldan, na žgočem avgustovskem soncu. A ko se je pripeljal na parkirišče jo je že zamenjal fant, s katerim sta si izmenjavala počitniško službo, sama pa je ravno vstopila v službeno kabino, bržkone, da se preobleče. Poprosil je fanta, da dami, tako je rekel, izroči sadje.

Ko sta se proti koncu tedna spet videla, vmes je bilo nekaj dni slabega vremena, tako, da mu iz razgretega mansardnega kabineta v popoldanskih urah ni bilo treba bežati na kopanje, se za sadje ni zahvalila. Verjetno, ga sploh ni hotela vzeti. Ali pa ni vedela zanesljivo, kdo ji ga je namenil. »Če ti je zoprno pogovarjati se z mano, kar povej, te ne bom več ogovarjal.« Nič ni odgovorila ali pa ni slišal. Se mu je pa zdelo, da je odkimala. »Sem radoveden človek, poklicna deformiranost, pač«. Ni vprašala, 'Ja, kakšen poklic pa opravljate, da ste tako radovedni?'. »Kaj praviš na kakšen klepet po službi, če si zato, seveda.« » Sem zmenjena«. »Kajpak, danes je petek, če si namenjena v disko, se dobro imej. In, kako se že reče, ne zafiksaj se preveč.« Hotel je reči, ne zadeni se preveč, pa se te besede ni spomnil. »Se ne drogiram in ne pijem. Nič od tega.« »Kaj si športnica?« Prikimala je. »Igraš rokomet?« »Nogomet.« »Nogomet?« se je začudil. »Pa najbrž ne takega, kot ga igrajo v Ameriki. Sem pred dnevi nekje prebral, da je tam popularen nogomet pomanjkljivo oblečenih deklet, kar se mi zdi neokusno.« Spet je samo odkimala, ne da bi se posmejala. Povedala je, da igra v ženskem nogometnem klubu. Se mu je že ves čas zdelo, da ima za brhko dekle dokaj čvrste noge, pa tudi na tistem stolu je sedela tako, kot da bi si sproščala mišice pred podaljškom tekme.

Na praznik Marijinega vnebovzetja se mu ni dalo drenjati na cesti in se nag kopati med nedeljskimi kopalci, zaradi vročine pa tudi delati ni mogel. Pravzaprav bi moral dobiti že dvakrat odloženi obisk, a ljubljene prijateljice, s katero sta se občasno videvala, kadar sta drug drugega pri kakšnem delu potrebovala, spet ni bilo, niti se na sinočnji klic ni odzvala. Sredi popoldneva je pričel popivati, kar sicer ni bilo v njegovi navadi. Domislil se je, da bi na spletu pogledal, kako je s tem ženskim nogometom pri nas. Nikoli še ni slišal, da bi se kje igrale takšne tekme. Bi si z veseljem ogledal kakšno, seveda najraje takšno, v kateri bi žogo brcala Sara. Čutil je, da ga to navdušuje. Najprej je odkril neko bolj ko ne najstniško spletno stran, kjer je našel nekaj sporočil neke Saranče, ki se je nogometnemu klubu pridružila pred sedmimi leti, vendar je bil zadnji zapis star dve leti. Potem pa se mu je le odprlo okno lokalne ženske nogometnega ekipe. Ker se gasilskega posnetka ekipe ni dalo povečati, na njem ni mogel razbrati pričakovanega obraza, je pa v podnapisu lahko prebral kdo so igralke. Na Facebooku je potem odkril neko Saro, ki pa se mu ni zdela kaj dosti podobna njegovi znanki. A kot po nekakšnem naključju, če ne kar pravilu, je bilo dekle na posnetku spet s sončnimi očali, tokrat pomaknjenimi na nosu daleč naprej. Oči velike, temne in zvedave, a kaj ko Sari, ki jo je imel v mislih, ni nikoli jasno pogledal v oči. Dekletu je kar na slepo poslal sporočilo: »Hoj, hoj, ne vem če si sploh ta prava! Iskal sem znanko s kopališkega parkirišča, pa sem naletel na to osebo. Bil bi vesel, če si to ti. Lp Andrej.« Zdaj je zgrožen opazil, da je bilo sporočilo odposlano z okna njegove sodelavke. Kdaj se je to okno samodejno vključilo, ne, tega sploh ni opazil. Za vsak slučaj ga je poslal še enkrat, tokrat s pravega okna, vsaj domneval je tako. Potem pa je na vse skupaj pozabil, saj je bil tako opit, da mu ni bilo dobro.

Naslednji dan se Sara na stolu ni posmehnila tako kot po navadi, ko se je nekaj minut čez peto pripeljal mimo in ji pomahal skozi odprto avtomobilsko okno. »Si danes slabe volje?« »Zakaj?««Ker sem opazil le nekakšen zategnjen nasmeh, če je to sploh bil nasmeh in ni bila ročna. No, zdaj vidim, da je zavora popustila. Si že praznovala rojstni dan?« »Ne, zakaj naj bi bilo to važno?« «Ker sem na spletu našel, da si rojena v znamenju leva, tako kot jaz. Jaz ga imam dvajsetega, pa ti? Če ga še nisi imela, imaš še teden dni časa, mar ne?« Namesto, da bi odgovorila, se je pričela pogovarjati z nekim mladeničem, ki je prijazno pozdravil, ko se je pridružil. Po tem, da mu je ponudila kavo, ki jo je že sama na pol odpila, je sklepal, da je njen fant, čeprav se mu je zdelo, da ji je podoben in bi lahko bil tudi njen brat. Poslovil se je z besedami »Lepo praznuj!« »Hvala enako,« je rekla.

Ko se je vračal s kopališkega gostišča, kjer je na hitro popil pivo, ji je rekel: »Sem vprašal za rojstni dan tudi zato, ker se mi zdi, da imava nogometni rezultat 1: 3. Da sem trikrat starejši od tebe, če imaš 22 let.« »Ne, nimam 22 let.« »Sem pač narobe izračunal, po podatkih, ki so mi bili na voljo. Sicer te pa na fotki objavljeni na spletu niti nisem prepoznal.« »Sploh pa ne vem zakaj naj bi bilo to važno in zakaj je treba to početi prek neke tretje osebe.« Šele zdaj se mu je posvetilo, zakaj je danes tako zadržana, in kot pravkar spoznava, tudi užaljena. Opravičil se je za neljub spodrsljaj s pošiljateljico sporočila in pojasnil, da je to njegova sodelavka, ilustratorka njegovih knjig. Tako je končno le lahko povedal, da je pisatelj. Zdaj, ko mu je pričela vdirati voda v grlo, se je bil prisiljen tako reševati. Pa vendar daleč od vsakega hvalisanja, pa tudi od cenenega osvajanja.

Tedaj je od nekod pristopila ženska srednji let, prej je bil od daleč videl, da sta se s Saro pogovarjali na cesti. Ker ni ženska ničesar rekla, je nadaljeval začeti pogovor, rekoč, »Me je navdušilo to, da se ukvarjaš z nogometom, zato sem hotel vedeti čim več o tem.« Zdaj se je ženska oglasila z zaprepadenim glasom: »Vas lahko vprašam, če imate kakšno hčerko?« Z na hitro vrinjenimi besedami »A, vi ste najbrž njena mama?« je poskušal ublažiti njeno napadalnost in ji ponudil roko, ki jo je obotavljaje sprejela in se predstavil z imenom in priimkom, potem pa nadaljeval: »Seveda imam, tri otroke, dve hčerki in sina. In osem vnukov.» »Potem pa veste, kako nas starše skrbi za svoje otroke,« je rekla bleda in s stisnjenimi ustnicami, ne da bi snela sončna očala.« »Seveda,« je odvrnil, »naj vas ne skrbi. Nikakršnih slabih namenov nimam, le mimogrede se malo pogovarjava z vašo hčerjo, ko se takole vračam s kopanja.« »Kaj pa povabilo na klepet?« se je s stola oglasila Sara, ne da bi se obrnila k njima, ki sta stala za njo.« Zdaj se mu je posvetilo, da sta bili z materjo najbrž domenjeni, da vstopi med njiju, medtem, ko se bosta pogovarjala, saj je pričakovala, da se bo ustavil pri njej na poti z gostišča. »Ja upam, da res nimate drugačnih namenov,« je v zadregi rekla mati. »Jo občudujem, da zdrži vse popoldneve na tem peklenskem soncu,« je rekel in se delal, da je preslišal presenetljivi očitek njene hčerke. Tega, da se mu smili, seveda ni mogel reči. Tudi tega, da ga privlači s svojim nasmeškom, ne. »Ja, so pridni ti otroci, poleti si takole služijo denar, da lahko pozimi študirajo,« se je pohvalila mati. Kako to, da govori v množini mu ni bilo jasno, najbrž misli na sploh. Potem je le še povedal, kje stanuje in kaj počne in se poslovil z besedami: »Gospa in gospodična, lep pozdrav obema!« Vzravnano je odkorakal po nasutem parkirišču proti svojemu avtu. Zakaj pa ne, saj ni nikoli mislil nič slabega. Da bi jo nadlegoval? Mogoče, ampak zlorabiti je zanesljivo ni hotel, če je to tisto, kar naj bi se skrivalo za vsem tem cirkusom.

Ob dveh ponoči se je zbudil in ni mogel več zaspati. 'Ko sem jo povabil na sladoled, sem to storil iz spoštovanja do njene rane mladosti, ko sem jo povabil na klepet sem to storil iz spoštovanja do njene prezgodnje zrelosti, ona pa je vse to sprevrgla v nadlegovanje. V zahvalo za pozornost me je poskušala oblatiti, kaj pa drugega!' Ni in ni mogel verjeti, da je poklicala na pomoč mamo, da mu je lahko povedala, da jo nadleguje. Kaj je ni pred časom vprašal, da naj pove, če ji je neprijetno, da se pogovarjata in ji rekel, da ji nikakor ne misli težiti? Takrat je imela priložnost, da bi se ga znebila, pa mu niti ni odgovorila. A bi moral to tako razumeti, da ji to ni povšeči in da ima to za nadlegovanje. Res je še otrok, ta Sara. Se šele uči odganjati vsiljive moške, pri tem pa ne zna ločiti zrno od plevela. Kot če vržeš kamen v vodo, so se iz središča tega očitka nespodobnega povabila, v krogih širili še drugi, neizrečeni, a s tem lahkotnim metom nedvomno izzvani vse mogoči in vseobsegajoči očitki o nadlegovanju. Koliko je sploh manjkalo, da nista z materjo poklicali policije?

Naslednji dan je se je na poti skozi prestolnico ustavil v koncertni poslovalnici in kupil dve karti za sloviti musical. Seveda bi hotel na to menda izjemno predstavo, narejeno po legendarnem originalu iz časov njegove mladosti, povabiti mladenko, ki ga tako nepojasnjeno navdušuje. Tako je razmišljal še pred dnevi, zdaj pa je seveda vse drugače.

Odprl je okno na svoji desni strani, ne da bi odzdravil, saj ga biljeterka ni pozdravila. Rekla je: »Tri evre je,« kot da bi ne vedel. Iz denarnice je potegnil desetak in ji ga izročil. Stopila je do mizice pod senčnikom in se vrnila s preostankom, petakom in dvema kovancema naloženimi na velik parkirni listek, biglieto del parcheggio. Izpadlo je tako, kot da se je delal, da je ne pozna. A hotel ji je le pokazati, kam ju je pripeljala njena nečimrnost.

Naslednji dan, v petek, se je stvar zapletla. Na parkirišče se je zaradi zastojev na cesti pripeljal nekoliko kasneje kot prejšnji dan, bilo je kakšnih dvajset minut pred peto. Biljeterka mu je pomahala, naj kar zapelje naprej. Odkimal je, pa je rekla: «Saj je ura že skoraj toliko«. »Ne,« je vztrajal, »hočem plačati.« »Prav« je rekla, vstala s svojega stola, vzela dvajsetak, mu z mizice prinesla parkirni listek s preostankom denarja. Zdaj je rekel: »Saj najbrž veš zakaj.« »Ne, zakaj?«  je vprašala. Lahko bi ji odvrnil, da raje plača, kot bi kasneje moral poslušati očitek, da je izkoriščal njuno poznanstvo. Lahko bi rekel, da je po tistem poskusu oblatenja pred mamo, to edini način, da spregovorita nekaj nedolžnih besed. Toda oboje se mu je zdelo pregrobo. Lahko pa bi svoje vedenje utemeljil z dobrodelnim razlogom in jo vprašal: 'Kaj nisi plačana od prometa?' V vzvratnem ogledalu je videl, da se je za njim ustavil avto, zato je rekel le: «Bom drugič povedal,« in odpeljal. Moral se bo domisliti kaj bolj prefinjenega, zdaj, ko si je kupil nekaj nadvse dragocenega časa, in še več pričakovanja pred odločilnim ponedeljkom, ko je v prestolnici na sporedu sloviti musical.

'Poznaš musical Hair?', jo bo vprašal. In če bo prikimala, bo nadaljeval 'Pa ti je všeč?', bo poskušal utrditi tla za ključno vprašanje, ki naj bi sledilo odgovoru 'Ja, zelo mi je všeč'. Tedaj jo bo vprašal, če bi šla z njim na predstavo in če bo rekla ne, kar je najbolj verjetno, bo rekel: 'Glej, imam dve karti, sam ne mislim hoditi tja, zato ti obe podarim. Povabi kogar hočeš in uživaj v predstavi.' Lahko pa bi ji rekel: 'Če bi te za rojstni dan povabil na musical, bi to razumela kot nadlegovanje. Zato tega ne bom storil. Ti pa podarjam dve vstopnici. Lahko povabiš fanta, brata ali pa mamo, kogarkoli hočeš.' V obeh variantah je bilo seveda skrito samopovabilo, čeprav brez vsake možnosti, da se uresniči.

Kaj pa če vstopnici ni kupil za njiju s Saro, marveč za njiju z ljubljeno prijateljico, ki ga je pustila na cedilu prejšnji vikend? Kaj ni že kakšen mesec pred tem, ko Sare sploh še ni poznal ob prvi napovedi londonske predstave v prestolnici razmišljal, da bo na musical povabil svojo ljubljenko? Ves mesec se že nista videla, potem pa se je napovedala za prejšnji konec tedna. Zdaj pa se že ves teden ni oglasila, potem ko je zamočila napovedano srečanje in ko se naslednji dan ni hotel odzvati na dva zaporedna klica. Še nekaj ur ima časa, da se oglasi, potem bo storil to, kar se kaže kot vse bolj neizbežno. Raje podari obe vstopnici, kot da gre na predstavo sam. Seveda bi lahko povabil prijateljico svojih let, z njo se kar najbolje razumeta, ker se nikoli nista čustveno niti dotaknila, kaj šele zapletla in hkrati tudi razvozlala, tako kot s svojo ljubljeno, a se mu to zdi res skrajna, čeprav najbolj zanesljiva možnost, da bi videl predstavo. No, še ena prijateljica je, malo mlajša od njega, spoštuje jo, a ga ne privlači, tako zelo jo spoštuje, da bi ga bilo sram ponuditi ji vstopnico kot izhod v sili. Kaj naj torej naredi? Naj pošlje svoji ljubljeni prijateljici povabilo in potem čaka več ur, preden bo odgovorila? Ne, to se ne bo izšlo. Najprej mora nagovoriti Saro, potem ljubljeno prijateljico in če bi tudi ta zavrnila povabilo, še vedno ostane prijateljica njegovih let.

Torej naj gre po vrstnem redu? Sredi dopoldneva se ni mogel več upirati bolj dolžnosti kot skušnjavi in je povabil na predstavo svojo ljubljeno prijateljico. »Ne morem,« je bil njen takojšen odgovor, ki je zvenel nekako mučeniško, bolj ko ne zaskrbljujoče. Kot da bi odgovorila z zvezanimi rokami in zamašenimi usti. Ampak najbrž ni bila v stiski, mogoče se je le spet vrnila v objem nekdanjemu fantu.

Na kopanje se je tokrat odpravil v opoldanski uri, za vsak primer, če je Sara zamenjala turnus. Za hip se mu je od strani zazdelo, da je ona, potem pa je le sprevidel, da sedi na stolu pri vhodu v parkirišče moški, enako oblečen kot Sara, z dolgimi zadaj nizko spetimi lasmi in veliki temnimi naočniki. Zdaj pa je bilo dokončno jasno, da je to njen brat, če ne celo dvojček. » Za koliko narediva?« ga je vprašal biljeter. »Kako za koliko, kaj ni tri evre«. »Ja, tri evre je do pet ur, kar pa velja le do enih, za cel dan je pet evrov. Boste dolgo?« Ne, več kot dve uri tako ne zdržim.« »Dobro, potem bo tudi za tri evre v redu.«.

Mu je povedal, da ga je skoraj zamenjal za Saro in fant je potrdil, da je njen brat in vprašal, če se s Saro poznata, najbrž v tistem trenutku ni pomislil, da ju je že videl govoriti. »Ja, včasih se tukaj malo pogovarjava,« je pojasnil. Ko se je vrnil s kopanja je presenečen opazil, da je ob vhodu še vedno njen brat. Seveda se mu je takoj posvetilo: »Kaj Sara danes praznuje?« »Ja, danes si bo privoščila prosti dan.«

V gostišču se mu je zazdelo, da še ni vse izgubljeno in je potem nazaj grede bratu ponudil vstopnici za musical. Najprej ga je vprašal, če ima šoferski izpit, potem, če bi mu mama posodila avto in ko je oboje potrdil, mu je rekel, da si lahko s sestro nocoj ogledala super predstavo, če hočeta. Ko ni bilo videti, da bi se fant navdušil, je rekel, saj vama jih ne prodajam. Recimo, da jih podarjam Sari za rojstni dan. Fant pa je bil neomajen, rekoč, da se to danes preprosto ne bo izšlo. Da je prišlo preveč na hitro in, da ima sestra za danes drugačne načrte, kar se mu je navsezadnje zdelo razumljivo.

Zdaj je poklical svojo najboljšo prijateljico, se z njo dobil na kavi in jo povabil na predstavo. Kako dobro mu je delo, ko ji je lahko brez pomislekov povedal, da je bila tretja na spisku povabljenih. Temu se je od srca nasmejala, ne, ker mu ne bi verjela, ampak, ker se je veselila, da bo lahko kmalu prebrala novo zgodbo o starcu, ki bi rad videl, da bi ga mladenke nosile po rokah.

Zadnji dan v avgustu je pred vhodom na parkirišče nepričakovano naletel na Saro. Ker je bil vstop zaradi pozne ure že prost, ji je samo pomahal skozi odprto okno. Ne da bi se posmejala, mu je vrnila pozdrav. Medtem, ko je parkiral se je spomnil, da ima v avtu eno svojih knjig, kratke zgodbe, še nedotaknjeno, zavito v polivinil. »To ti podarjam za spomin na letošnje poletje,« je rekel ob izhodu in ji izročil knjigo. Ne spominja se ali se je zahvalila ali ne, vendar se je knjiga znašla v njenih rokah. Nazaj grede biljeterke ni bilo več pri vhodu, pa tudi knjige ni našel zataknjene za brisalce na avtomobilu.

Ampak s tem zgodbe o biljeterki še ni konec. Čez kakšen teden dni ga je na spletu presenetilo povabilo njenega brata, zdaj je videl, da mu je ime Lan, da postaneta prijatelja na Facebooku. Še preden je povabilo odkljukal, je pomislil, kaj pa, če se za tem skriva Sara? Teden dni kasneje, medtem se brat ni več oglasil, mu je na Facebooku napisala pisemce njuna mama.

Pozdravljen, g. Andrej!

Včeraj sem si vzela malo časa in sem z zanimanjem (sicer zelo na hitro) prebrala vašo knjigo Čoln z dvema koncema, ki ste jo podarili Sari. Prav gotovo jo bom prebrala še enkrat in seveda bolj počasi. A v njej opisujete svoje življenje? Na internetu sem si malo prebrala o vas in sem videla, da ste napisali že ogromno knjig. Katera pa vam je najljubša?

Lep večer želim, Meta Ksaver Hribar


Potem, ko se je opomogel od presenečenja, ji je napisal odgovor.

Pozdravljena ga. Meta!

Življenje je res zanimivo: najprej sem se pogovarjal s hčerko, potem s sinom, zdaj pa mi piše mama. Vsi ste mi zelo simpatični in me veseli, da sem vas spoznal, vsaj na daleč. Glede avtobiografskega značaja je pač tako, da vedno govoriš o sebi, tudi takrat, ko opisuješ druge ljudi. Glede najljubše knjige pa težko rečem, katera naj bi to bila. Če se Vam ne zdi odveč, se oglasite kdaj pri meni doma, Vam jih lahko nekaj podarim, pa mi boste potem morda Vi povedali katera je Vam najbolj všeč.

Lp, Andrej


Čez nekaj dni je prejel presenetljiv odgovor, vsaj njemu, ki si je tako zelo želel zadoščenje, se je tako zdelo.

Pozdravljen g. Andrej!

Najlepša hvala za povabilo. Ko bomo z družino imeli kaj časa, se oglasimo na bralnih uricah.

Lp, Meta


Je pričakoval obisk do konca leta, pa ga ni bilo. Bliža se obletnica prikazanja priprošnjice s sončnimi očali, ki je v žgočem avgustovskem soncu na plastičnem stolu ob vhodu na parkirišče pod cerkvijo na hribu skoparila z nasmehom. Na ženski nogomet pa je povsem pozabil.


Iztok Geister