Prelomnica, avtorica: Monika Bukovec, maj 2019

objavljeno: 5. maj 2019 22:45 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 5. maj 2019 22:53 ]

MONIKA BUKOVEC 

PRELOMNICA 

Vedno sva bili le jaz in ona. Pravzaprav jaz in njena mama, dokler ni šla slednja v bolnišnico. Nekega deževnega dne me je mama oblekla v črno in rekla, da babice ni več. Potem je prišlo obdobje nun. Morda sem bila razvajena, a bilo je novo, moja trma pa že zasidrana. Večkrat sem jo čakala v župnišču, ko so ostali otroci že davno odšli. Ko sem jim tretjič pobegnila, je bila zelo huda name. Rada bi bila s tabo, sem ji rekla nekoč. Mamica mora služiti denar. Brez denarja nisi na tem svetu nič, razumeš, je rekla. Nato me je dala v vrtec, pome pa je začela hoditi varuška. 

*

Da je tridesetletnica nova prelomnica, ki bo proslavljena v soboto, sem bila obveščena v ponedeljek zgodaj zjutraj. Namig, da je to zadnji čas za prebujanje iz sanjarjenja, je prišel trenutek za tem. Predvidevam, da je bilo v mojem glasu še veliko jutranje nedolžnosti, ki se je zaspano vila skozi mojega starega Samsunga, vse nekje do maminega iPhona, da je tako direktno brez olepševanja planila naprej z vprašanjem, ali nameravam končno koga pripeljati s seboj. Nekaj živčnih končičev in celice, ki živijo v bližini možganskega centra za predrznost, so popizdeno skočili pokonci in instinktivno začutili kaj pomeni tisti končno. Sinčki njenih prijateljev so urejeni ljudje, zadnjič mi je predstavila poštirkanega pravnika, ki živi čudovito urejeno življenje z mnogimi sestanki in je preverjeno brez humorja. Precej (nes)pametno zagodrnjam nekaj v smislu, da ne nameravam priti sama. Lažem.

Ko sem vstala in zabrisala telefon nazaj na posteljo, je togota, ki je običajno živela v notranji kletki, pogledala ven. Dan je z rahlimi dežnimi kapljami oponašal moje razpoloženje, ko sem uro kasneje v večjih količinah nalivala travarice in viljamovke v zadnji luknji ob avtobusni.

Avtobusna vstane že ob šestih, moja delodajalka Miša, huda bab(n)ica pri šestdesetih, ki se z narejenim smehom prepušča šoferskim šalam, mi ob devetih prepusti krmilo in odide ulico stran pitat svojega vnuka s čokolinom. Da sem tistemu mulcu lahko (ne)hvaležna za šiht, mi je jasno, ko me Miša ob odhodu pogleda in sikne nekaj o nasmehu. Svoje zobe za hip postavim na ogled trem sedečim dedcem za šankom, od katerih dva skoraj kmalu zatem odideta. Tretji ostane.

Ravno sedem na prazno gajbo v kotu in se stisnem k majhnemu radiatorju, ko tretji naroči pir. Dvignem rit in se odpravim k hladilniku, ko me s hladno taco ujame za roko in se z majhnimi rdečimi očesci zazre vame.

»Koliko bi mi računala?« razberem iz njegovega vprašanja, ko se z zamegljenim pogledom slini po meni. S silo mu odtegnem roko in zanese ga k steni.

»Dva evra in pol,« rečem sitno in predenj postavim račun. Z nerodnimi prsti nekaj svetlobnih let kasneje izbrska večjo količino kovancev in grdo rigne. Hitro odštejem znesek, od daleč še vedno steguje tace proti meni, ampak me več ne doseže. Odidem zlagat robo. Miša to zmeraj prepusti meni. Po devetintridesetih letih dela za šankom jo boli križ, kar ji popolnoma verjamem. Kaj pa ti misliš, me je nekoč vprašala. Za šank nisi, gledaš žalostno kot pohojena psička, ne bi te vzela, če bi dobila koga drugega. Kaj nisi študirala? Saj danes vsi samo študirajo.

Študirala sem, sem ji odgovorila naveličano in upala, da ne bo spraševala dalje, ker je to tema, o kateri se mi ne ljubi bremeniti možganov. Ampak, izgovori čisto retorično vprašanje. Ne nameravam podajati razlage, da sem se zataknila v tretjem letniku prava. Pravzaprav šele takrat, po vsem ponavljanju in pavziranju. Prav zares, zataknila sem se cela, mentalno sem ostala v tistem trenutku. Skomignem precej brezvoljno, Miša sama ugane delček nečesa v mozaiku dejstev. Videla je nekoč mojo mamo, ki je prišla na kavo in s predirnim pogledom pod divje namazanimi očmi, mi začne nekako metaforično, takoj razlagati, kako je bolje, da je njena hčerka srečna frizerka, kot sitna natakarica. Miša je pametnejša, ugotavljam, kot se kaže v gostilniškem (ne)smislu njenega sobivanja z opolzkimi šalami.

Tisti tretji moški, ki je ostal, še zmeraj ostaja in medtem ko se mu pir segreva v steklenici, napol spi za šankom. Sedem k zadnji mizi, da zapišem svojo zadnjo inspiracijo. V prostem času pišem pravljice, moj sosed Anže pa nariše ilustracije.

Dobim sms. Osreči me in si kupi kaj lepega za soboto. Nakazala sem ti nekaj denarja. Aplikacija spletne banke potrjuje, da mama govori resnico. Znesek ni tako od muh. To je popolnoma njen slog; plačaj in sonce bo posijalo …

Njena sreča diši po denarju, ki ga je pretipalo ogromno rok in enosmerno roma v njen sef. Moja je mnogo bolj neznatna; obsega popisane papirje, ki jih ni videl še nihče, a je toliko večja, ker je moja, nedotaknjena. Mama ne bere nestrokovnih neumnosti in ne razume ničesar, kar po svojem prvinskem nagonu ne služi evrov. Zadovoljna je postala šele, ko sem s svojimi malimi stopali zakorakala po njenih velikih stopinjah.

*

Vedno je bila moj idol. Lepa in pametna. Ko sem bila mlajša, sem naredila vse za njeno pozornost. Stekla sem k njej, ko se je vrnila iz službe, ji roke ovila okrog pasu in potisnila nos v dišečo svilo.

Si naredila domačo nalogo? je vprašala. Pokimala sem. Potem pa vadi matematiko. Saj veš, da ti ne gre, je rekla. Danes sem dobila štiri pri matematiki, sem rekla. No, štiri ni pet. Vadi. Le pojdi, mamica zdaj nima časa, mamica mora še nekaj opraviti, da zasluži dinarčke.

*

Trije di(v)jaki z bureki iz šolske menze zasedejo mizo na terasi. Samozavestno naročijo špricer, ker nimajo za pir. Vem, da bi jim Miša prinesla malo vina z radensko, ampak jaz se v nekem trenutku odločim, da bom zajebana, kot zna biti moja mama in zatežim za njihove osebne. Režijo se mi z nekimi butastimi izgovori, vlečejo svoje čike, nato pa presenetljivo mirno povedo, da bi tri kave z mlekom. Kava aparat zbudi dedca za šankom, ki takoj cukne svoj hmeljev napitek. Otroci zunaj so skoraj vljudni in počasi grizljajo svoje malice, ko dobijo kavo.

Grem lulat in ko se vračam, se pri vratih vame skoraj zaleti rdečelična tečnoba.

»Lepa si. Koliko bi mi računala?« hrupno zategne s svojim glasom očitno naspan in čaka na odgovor.

Posmehljivo je, da glede na absurdnost situacije, slišim v glavi glas svoje mame, ki mi pravi, da ima vse svojo ceno. Najine etikete s ceno niso enake, ponudbe verjetno tudi ne, zanjo ne vem, a pri meni nekaj zadev variira do mission impossible.

»Preveč!« mu zabrusim brez domišljije, nato pa se resno vprašam, kaj vse bi naredila, da bi si lahko kupila svobodo.

Na prazni terasi me čakajo umazane skodelice. Mulci so spizdili. Hvala za kufe, piše na listku z rdečim flomastrom. Mišo po tihem občudujem, a glede posla je zajebana, celo kava aparat ima številke, ki šteje kave in prekleto jezna v blagajno vržem svojih pet evrov. Potem se usipa za cel razred di(v)jakov. Sprintam račune za kave, limonade, piva in tangerine in razmišljam, ali so šli kolektivca. Sedem za prosto mizo na terasi in si prižgem čik. Počakati moram, da mularija zbere denar, pri Miši ni nič zastonj, tako kot v življenju ne. Debata je matura in faks. Le eden z mavcem razlaga, kako se je zabil s fotrovim avtom. Filofaks, zdravstvena, upravna … Audi in drevo, ki je bilo preblizu. Drevo je krivo. Farmacija, strojništvo, računalništvo … Možnosti bolijo in tridesetica me vsake toliko cinično sune v prsni koš.

*

Midve bova imeli še težave, je rekla, ko je po dolgem odlašanju končno izvedela, da se ne nameravam vrniti na pravni faks, ker sem že petič padla isti izpit. V šesto ni šlo nič bolje in dokončno sem odnehala.

Hotela sem se prepisati na književnost, a sem popustila in postala njena tajnica. Po nekaj mesecih njenega dlakocepenja, na začetku glede vsake moje pripombe, kasneje pa tudi glede frizure in čikov v času malice, sem nekega dne ostala doma. Nato sem spoznala Mišo.

*

Ne da se mi dvigniti riti, da bi šla v šoping. Morda ne bom nikoli tako odrasla, da bi si kupila kakšno pravo obleko, torej nekaj kar ni iz jeansa in je spodobne dolžine.

Nekaj kracam po papirju, besede hitro stapljam v stavke, dokler ne nastane malo boljše skrpucalo, pravljica o denarju. Jasno mi je že postalo, da smo vsi večplastni. Vedno obstaja nekaj kar zapolni prazen dan. Nekoč sončni žarki posvetijo tudi na cinične duše.

Anže pride na obisk in navdušen je nad hitro osnovano pravljico o bogati veverici, ki želi kupiti srečo. Med kuhanjem kave ga napol poslušam, ko evforično razlaga, kakšne risbe bo dodal in kako bo katera od založb gotovo želela najino inovativnost odkupiti. Anže jih ima komaj štiriindvajset, njegove sanje so opojne in prav rada se šusnem z njimi. Odrinem misel na tridesetico, ki me z maminim glasom opominja na prebujanje iz sanj.

*

»Kavo z mlekom prosim.«

Govori lepo slovensko, a rahlo zavijanje v naglasu ga še izdaja. Skuham mu kavo in sede za šank. Vse na njem mi je všeč, vendar ko želim začeti pogovor, imam prazno glavo. Nasmehne se, kot da bi mi prebral misli in nato pripomne nekaj o nizkih temperaturah. Začne se najbolj globokoumna debata o vremenu. V zraku okoli naju je še marsikaj poleg vremena. Vesela sem, ko dobim vabilo na pijačo.

*

Od epizode, ko sem nehala delati zanjo, je za odtenek prijaznejša. Morda pa me le ima rada. Zadnje čase mi kar naprej teži glede moških. Pravzaprav se mi je ravnokar ponudila, da povabi »poštirkanca« v soboto na mojo tridesetletnico, če ne nameravam sama nikogar pripeljati. Vsa zgrožena jo zavrnem.

Priznam, nenavadno je, a nikoli še nisem imela prave zveze. Moji filtri možne kandidate povlečejo vase in odbijejo. Navidezna bojevitost, ki je ne razumejo, odrine večji del tistih, ki so pripravljeni na kaj več kot le znanstvo. Zgodilo se je že, da so tudi vztrajali. Marko je bil eden izmed njih. Mami ni bil všeč, ker se ni znal kulturno pogovarjati. To sem sama opazila šele po mamini opazki. Po tem sva zaključila.

*

Domislica mi ne da miru. Do sobote so le še štirje dnevi. Neumnost, pomislim. Prehitro je.

Pozno popoldne se spet dobim z Levom. Mravljinci stečejo skozme, ko me pogleda s tistimi temnimi očmi.

Mislim, da bi bil mami všeč. Izgleda prekleto dobro, kot iz filma. In lepo kulturno se pogovarja.

*

Trideset piše že na vratih. Ko vstopiva, mimo priplavajo vonjave po hrani. Moj spremljevalec se mi nasmiha. Kot omamljena vrnem nasmeh.

Deset jih je že tam, z nama vred nas je dvanajst. Nekdo mi takoj potisne v roke kozarec vina. Mama me tako ljubko objame, da bi ji tisti trenutek lahko odpustila karkoli. V svojem elementu je, glavna in vodilna. Za mizo sedi tudi oče, ki se je s svojo novo, Ingrid, pred kratkim preselil nazaj v Slovenijo.

Lev je v srajci oh in sploh, za pojest. Ko se z vsemi rokuje, se razkrije del njegovega tatuja na roki. Mama ga sumničavo opazuje. Sprašuje vse mogoče, živčno poslušam njegove sproščene odgovore in vse bolj se me polašča nelagodje. Poskušam predvideti njene misli. Oče vljudno skrbi, da ima moj spremljevalec vedno poln kozarec, Lev pa nataka meni ter se nasmiha.

Da med nama prebiva več različnih dimenzij, se vidi iz vesolja. Nimam pojma o bodybuildingu, on pa tudi ni tip, ki bi tiščal glavo v knjige. Vendar … Svoje stavke vsake toliko začini s humorjem in čisto z lahkoto govoriva o čemurkoli. Nekje na sredi pogovora z očetom, ga zalotim, da mi sledi s pogledom.

Z njim začne čvekati moja spogledljiva sestrična, on pa ji med gromkim smehom odgovarja s svojim vzhodnjaškim naglasom. Mama s predirnim pogledom secira mene, njiju in naju. Lev nazdravi z menoj in mi pomežikne. Srečna nerodno pomežiknem nazaj.

Koktajl nervoze in vznemirjenosti s seboj prinese željo po čiku in hlastno ga zunaj že skoraj zvlečem, ko se mi pridruži mama.

»Kdo je to?« reče z jeznim tonom.

»A, Lev? Lev je … Lev.«

»To sem slišala,« reče ironično. »Smrdela boš po čikih,« se namrdne.

Pogreje me in čeprav piha veter, prižgem nov čik.

»Trideset si,« začne nezadovoljno. »To je prelomnica! Kaj sem jaz že do tridesetega dosegla! Pojdi v pravo službo. Najdi primernega moškega. Nehaj sanjariti. In nehaj že enkrat kaditi. Smrdela boš.«

»Si že povedala,« rečem in puhnem dim proti njej.

Prelomnica. Prav ima, mi je zavibriralo skozi možgane. Ne vem, kaj je bilo krivo, lahko je bilo karkoli, ampak v tistem hipu, se je vse nakopičilo in se zrušilo. Iz mene je izbruhnilo s silovito gorečnostjo.

»In zakaj hudiča bi morala narediti vse po tvoje?!«

Pogledala me je osuplo kot še nikoli. Nato je zvišala ostrino v glasu.

»Zato, ker vem, kaj je najbolje zate!«

»Morda pa ne veš!« sem tudi jaz povzdignila glas. »Morda bi mi mogla dopustiti, da začnem živeti po svoje!«

Njen pogled se je spremenil v nejevoljnega. Z očmi me je premerila od glave do nog in zmajala z glavo.

»Sprašujem se, le kje si zdaj nenadno našla tega vzhodnjaka!? Kje? Kaj si ga najela?! Poslušaj, kaj si ga kupila z mojim denarjem, ki sem ti ga dala za rojstni dan?!«

*

Prelomnica. Prelomila me je že drugič v nekaj minutah. Bila je tako absurdna, da sem po nekaj trenutkih tišine planila v glasen smeh. Krohotati sem se morala kar nekaj časa, saj se mi je medtem marsikaj razjasnilo. Ko sem prenehala, se mi je vrtelo. Mama je le strmela vame.

»Prvič. Denar ni vse. Če bi hotela kupiti živo bitje, bi kupila mačka! Drugič. Življenje je moje. In ob tej prelomnici bom začela živeti po svoje,« sem rekla.

Načrt se je porodil sam od sebe. Pravzaprav sem že ves čas vedela, kaj si želim.

»Jasno?«

Nekaj časa me je gledala, nikoli je še nisem videla tako neodločne. Nato je le skomignila.

»Greva?« sem vprašala.

Odšli sva noter. Nekdo je ravno začel igrati na kitaro. V zraku so bile možnosti.




Preberite še: Zakaj pišem?

                        Sinoči