---

Usta 

---

(Jao, jao, pa iz tebe pršijo sami hormoni … pa ti si res en primer nabreklega hormonskega mladeniča .  ... kaj naj s teboj, dragi moj … kako naj se izvijem iz te zagate, v kateri sem se znašla po lastni neumnosti in kako naj te ne ranim preveč … Ne moreš biti moj, saj niti sam nisi svoj. Razumeš to poanto? 

Sem ti poskušala razložiti na vse načine, pa me nisi razumel. V svoji zagledanosti vase si mislil, da si moja muza. Saj na neki način si res bil, a ti si igral le svojega. Zelo si bil vztrajen in nasilen, tudi v sanjah! Legel si name in me posiljeval. Da je malo manjkalo, da bi popustila. Morala sem biti groba. Mene je pri vsej zgodbi vedno peljala le sebičnost, kakor tudi tebe, vendar tebi je uspelo, da si me ranil. Čez 20 let bo razdalja med nama enaka, to itak veš!) 

 

»Všeč so mi vse besede na š, tako mehke so, tako erotično delujejo name,« je rekla Maja in pogledala Oskarja naravnost v oči. Oskar je mirno zadržal njen pogled, da je Maja trepnila s trepalnicami in oči osramočeno fokusirala na morje, ki se je bohotilo v sončni bleščavi pred njima. Sedela sta na betonski prevleki na plaži na Svetilniku. 

Dolgo sta bila tiho, ko je Maja jecljavo nadaljevala pogovor: »Vendar pa sem pred kratkim odkrila nekaj, kar mi ni všeč in zdaj se sprašujem, ali ... ali poznaš besedo šibolet? To je stara hebrejska, narečna beseda shibboleth in pomeni žitni klas. Lepa beseda, a ne? Toda šibolet ima še en drug pomen, precej zlovešč. Veliko mesarskega klanja je povzročila.«

»Pa ne beseda!« je rekel Oskar.

»Aha. Beseda. Ena sama beseda, niti ne beseda, en sam glas, soglasnik ššš. Poslušaj zdaj zgodbo iz Starozavezne knjige Sodniki. Zgodilo se je na Arabskem polotoku, ko so tam živela različna semitska plemena, ki so se med seboj večkrat spopadala. Prebivalci Gileada so v veliki bitki porazili Efrajimce. Po porazu so Gileadi zasedli prehode čez reko Jordan, tako da bi preprečili, da bi se Efrajimci naselili med njimi. Da bi Gileadci prepoznali Efrajimce, so tistim, ki so hoteli prečkati reko, zastavili posebno nalogo. Izgovoriti so morali besedo šibolet. Efrajimci niso znali pravilno izgovoriti glasu š in so izgovorili 'sibolet'. Takoj so ga zgrabili in umorili. Baje je bilo v tistem času zverinsko umorjenih 42 tisoč Efrajimcev. Dvainštirideset tisoč!?«

»42 tisoč!« je bebavo ponovil Oskar.

»42!« je enako bebavo ponovila Maja. »Ali je danes kaj drugače? Ali je sploh bilo kdaj drugače? Pa mi smo resnično bedaki! V svoji nečimrnosti ostajamo enako zakrknjeni, kot so bili naši predniki. In mi jih podcenjujemo in govorimo o njih, da so bili primitivni in mislimo, da smo inteligentnejši in se prevzetno bahamo kakšen tehnološki razvoj smo dosegli! Ali res?«

»Jah, evolucija se časovno meri v milijonih letih, mi pa si mislimo, da smo v par tisočletjih naredili kvantni preskok,« je rekel Oskar in že je razmišljal o svojem epskem romanu, o katerem razmišlja že vsaj nekaj let oziroma vsaj od takrat, ko je zbiral Pokemone, in si hitel zapisovati idejo, ki se mu je utrnila, v rjavo usnjeno beležko.

»A veš morda, kaj je povzročilo krvavo bitko, ki so jo izbojevali Gileadci?«

Oskar je nejevoljno dvignil pogled z nekoliko odsotnim izrazom in jo raztreseno poslušal.

»Ker so Efraimovci rekli, da so Gileadci egiptovski begunci!« je rekla in se pri tem zmagoslavno nasmehnila, ker se je dotaknila bistva, potem pa hlastno nadaljevala: »A ni danes popolnoma enako? Poglej, kaj se dogaja z Evropo, in kaj z njenimi prebivalci in njihova odklonilna reakcija do beguncev. Koliko nakopičenega sovraštva do vsega, kar se razlikuje od njih! Vse zaradi občutka ogroženosti, nekega strahu pred namišljenim sovražnikom, pred tem, da bi sami izumrli kot skupina.  Ta strah, to zavračanje ljudi, ki imajo drugačen videz od lastnih zapovedanih norm … «

»Poglej, to je naravni potek evolucije. Zmaga močnejši! Preživi zmagovalec, zgodovina je na strani zmagovalcev!« je zaključil Oskar popolnoma neprizadeto in hladno.

»Potem si midva ne zasluživa, da tlačiva to zemljo! je jezno odgovorila Maja.

»Govori zase,« ji je še rekel.

»Ne, ne, neee! Ne moreš me izločiti in pobrisati vse moje stavke v kratki zgodbi Izgubljeni, ker ne slišiš pravega zvoka ššš! Potem je zgodba tvoja in ne najina!« je rekla s povišanim tonom, pobrala brisačo, jo nekajkrat neuspešno potlačila v torbo, dokler si je ni spodvila pod pazduho, in ga pustila samega na plaži.

 

***

Potrkal je na vrata.

»Žal mi je, če tako misliš.«

»Pusti me in odidi!« je odgovorila Maja. Jeza na Oskarja se je nekoliko razkadila, nekoliko se je je tudi sramovala, a vedela je, da ne sme popustiti. Njuna pot se mora na tej točki ločiti. Ne gre drugače!

 

Za Milana!

 

Vanja Čibej

 

 

---

Kamela 

---

Vsako leto eno in isto. December je. V žepu imam listek in na listku napisan seznam, kaj vse moram kupiti za božično kosilo. V vseh teh letih sem se resnično zdresirala (kot bi dresirala majhnega psička, tako neizprosna sem bila do sebe) in le redkokdaj kupim kaj, kar že ni nujno potrebno. Ampak december je … v tem bleščečem mesecu je vse drugače in tako postane zadnji mesec tudi mesec, ko se zavore  utrudijo in popustijo. Velika večina ljudi temu nasede, med njimi tudi jaz sama. 

 

Gremo dalje! sem rekla prijateljici, ko sva srkali vsaka svojo pijačo, ona hladno pivo in jaz ledeno mrzli bambus, namesto kuhančka, saj naju je nakupovalni dan popolnoma izsušil. 

 

Bil je meglen dan. Prav tak kot takrat … v Benetkah, zdaj že davnega časa ...

 

Takrat še nisem vedela, da obstajaš. Torej, vedela sem, da obstajaš, nisem pa vedela, da boš tako močno vplival na moje življenje. Takrat, v Benetkah, sem se prvič z gotovostjo zavedla minljivosti življenja in čas je v tistem obdobju  postajal moj sovražnik in ne več zaveznik. Ne spominjam se več natančno, kdaj sem ti pisala, pred ali po Benetkah, vem le, da sem v tistem času trmasto sklenila, da bom pisala, in da bom napisala knjigo za hčero in sina in za svoje prijateljice. Da bi ostali spomini, morda kakšno opravičilo. Takrat mi je manjkal moški sogovornik.  

Benetke so bile moje obljubljeno mesto, vse od zgodnjega otroštva, ko mi je nek dogodek preprečil, da bi si ga lahko ogledala. No, takrat nisem vedela o Benetkah skoraj nič. Zdaj jih poznam malo bolje in tudi vem, da so me sprejele in da me čakajo. In vem, da se bom v Benetke še vrnila.

 

Ko premišljujem za nazaj, se zdi, da je vse povezano, da nas življenje vodi natančno, po usmerjenih puščicah in pri tem tvori mrežo – videti je tako zelo neurejena, a ves čas povezana in neprekinjena v svojem večnem delovanju, ne da bi pri tem imeli kakšen vpliv na njihov potek. Se mi zdi, da je izbira le iluzija in svobodna volja prav tako. V točki vozlišča je sicer več poti, občutek imaš, da lahko izbiraš, pa ni tako. Kajti takrat, je vse potekalo po neki nujnosti, neznana sila me je vztrajno silila v neki abstraktni cilj, bolj kot sem se je otepala, vztrajneje je name pritiskala, tako zelo, da sem čutila fizično bolečino, tako zelo, da me je vdih zraka zabolel v prsih. Tako bi opisala hrepenenje, ki me je obletavalo takrat, zdaj že davnega časa, ko sta se najini poti srečali. Verjemi, tako je še danes. Le nekoliko bolj trpek je okus ob zavedanju minljivosti časa.

 

Spomnim se zadnjega dne, ko sem bila v Benetkah. Odhajala sem, sedela sem v nabito polnem vaporetu, ovita v šal, rokavice, stisnjena v kot, na leseni klopci, s potovalko ob nogah. Iz kanalov se je dvigala gosta meglica, opazovala sem ljudi, pač to kar velikokrat rada počnem. Sprehajam se po njihovih obrazih, oblekah, včasih je dovolj en detajl, ki zasužnji mojo pozornost, da pomislim, kako je človek zanimiv. V takih trenutkih poskušam razbrati njegovo osebnost in prečitati vso kramo, ki jo nosi na ramenih. To je moja skrivna igra, ki postane včasih tako očitna, da izzovem kakšno neljubo reakcijo, naj vendar neham buljiti vanje. Seveda, moje početje ni preveč kulturno, tako kot ni bilo kulturno pogledovanje v smer dvojice, ženske in moškega. Ampak, tu si odvzamem vso krivdno odgovornost, kajti bila sta vpadljiva, še posebej ženska, ki se je glasno smejala, tako kot se smeje le sveže zaljubljena ženska. Vse, kar je izrekel, namignil, vse kar še bo povedal, vse kar še bo naredil moški, vse kar se je zgodilo moškemu, vsaka njegova gubica na obrazu, vsak trepet, vsak migljaj, je pri ženski vzbudil glasen zaljubljeni smeh in občudovanje in osvajanje in pričakovanje. Ni bila zavita v bundo, rokavice in šal in ni bila stisnjena v kot lesene, vlažne, mokre in mrzle klopce, imela je razprt plašč iz katerega so buhtele prsi, oblečena je bila v lahno obleko pod katero je zagotovo skrivala svileno kombinežo s čipkami. Okoli njiju niso puhteli vlažni, hladni hlapi goste meglice in zanju je bila megla osvežilna,  njuno zatočišče, njun brlog, njuno skrivališče. Njen pubis je pršil v obročkast svet in omamljal moškega, pa če si je želel ali ne. Bila sta v prepovedanem svetu. Tako sem takrat presodila, tako mi je govorila intuicija, tako sem ju prečitala.

***

S prijateljico sva srkali pijačo počasi, raztegovali sva čas lenobnosti, lahkotnega klepeta, sprostitve. Klepetali sva o kuhariji, kaj pa drugega. Pogledovali sva se, vedeli sva, da nama v ozadju šibajo drugačni programi, a si jih nisva upali razkriti. Vse prevečkrat so najine želje izpuhtele v nebo, vse prevečkrat so se tako zgostile, da naju je oblil gosti dež kot v tisti, meni nerazjasnjeni igri, ki se jo gredo nekateri, ko se polivajo s škafom ledene mrzle vode in se pri tem snemajo.

***

Ljubim te! si mi rekel v sanjah.

Morda se nekoč srečava v Benetkah! ti odgovarjam. Kupila si bom svileno kombinežo s čipkami.

 

Za Nicole!

Vanja Čibej

                      

---

                                                                                             1 | 1 2 3 4 5 6 7 8 9 0

II/The High priestess/Visoka svečenica/Gimel/Kamela 

Bledica jablan

zapeljuje mehkobo

lune: zbira moč. 

Se opojno predaja

čaru zvezdnate noči. 

Njen glavni adut

nedolžnost Perzefone: 

skriva skrivnosti. 

Vznemirja, pripravlja na

strast neodkritih poti 

in … 

(vedno znova umira). 

Izliv mogočne 

reke življenja, ritem

šumljanja sipin, 

blagih vetrov morja. 

Teče svežina, 

sij energije: 

nje smaragdno zelena 

oaza puščav. 

Mehča ostrino mečev 

junakov sonca: Nežno 

reže (pra)bolečino.

---

Vol 

---

(Danes bom štela zamahe. Tako kot že neštetokrat. 

Pomočila sem močo v vedro, z ročajem zamahnila zdaj v levo, zdaj v desno, pri tem opazovala milne mehurčke, ki se še niso utopili v umazaniji tal nekega lokala v Izoli. 

Ne, ne me siliti, da bi vam izdala  ime lokala, kajti nočem delati reklame, saj tudi zelo prefinjenega imena nima, nekam vsakdanje je, če sem iskrena. Jaz pa hočem v tej zgodbi uporabiti samo zveneče besede, na primer kot je Parrhesia. Parhesia pomeni svobodni in odkriti govor, tako je rekel neki znani francoski filozof, beseda pa izhaja že iz stare grščine. Od danes dalje bom poskušala pisati resnico, drzno in resnično resnicoljubno, ne glede na to, koliko tvegam na račun lastne reputacije in ne glede na morebitno škodljivo vplivnost na mladino. Kajti, ravno mladina je glavna tema te zgodbe. V tem trenutku niti še ne vem, kako bom slednje izpeljala. (Medtem sem že nekajkrat pobrisala tla in pri tem, navkljub vonju po lavandinem čistilu, pozabila šteti.) Ok. Poskusila bom oceniti število zamahajev v levo stran, potem bom pomnožila z dva – na desnico nikakor ne smem pozabiti, potem bom ocenila razdaljo že počiščenih tal, nakar bom ocenila kvadraturo lokala in izračunala število mojih robotskih gibov  pri brisanju tal v tem prostoru, v malem obmorskem mestu, za katerega prebivalci trdijo, da je najlepše mesto na svetu. Pri končnem rezultatu bom upoštevala svojo sigurno napako pri oceni, odštela še vse nepotrebne gibe ter prištela dejstvo, da je tu pa tam potrebno zaradi trdovratnega madeža oplesti z močo večkrat, se pri tem morda skloniti in uporabiti vso svojo moč v dlaneh in prstih in včasih pokrempljati z nohti. Tako bom dobila optimalno vrednost števila zamahov mokre metle in optimalen čas. Na čas ne smem pozabiti. Čas je kdaj moj zaveznik, kdaj pa tudi ne.

Predvidevam, da velja zadnja zgornja trditev za skoraj vse ljudi, kajti bog Kronos ne izbira tako kot izbira človek. )

***

Tako vihtim metlo, dan za dnem, za petek in svetek, neutrudno, včasih bolj zavzeto, včasih manj, popolnoma odvisno od jutranjega razpoloženja. Včasih si domišljam, da sem Queen of SuperMop, a zadnje čase, ko se malo bolj natančno opazujem, me nadleguje dvom, navkljub temu, da si ponavljam mantro (brez religijske inspiracije), kako uživam pri tem delu in kako zelo sem srečna in hvaležna lastniku lokala, da mi daje kruh. Kajti začela sem dvomiti v svoje poslanstvo, kajti zelo sem se osamila, kajti takoj ko neham opletati z metlo in krpicami, se zatečem v svoj dom, prižgem televizijo, se vržem na kavč in spim medvedje spanje. Dan za dnem. Vedno enako dolgočasno, vedno z enakim ritmom, ki me spominja na električno glasbo, ko opletajo mladeniči in mladenke z glavami - kot bi imeli na glavi en velik močo z neštetim številom mokrih trakcev. Nič več ni otrok cvetja, punka, metala, trdega rocka kot v starih dobrih časih.

 

(med tem časom sem nehala računati, kajti danes se nahajam na drugačnem bregu)

 

Danes premišljujem o fantu, ki ima rojstni dan na zadnji dan v letu. In danes je ta dan. Z zgodbo mu poskušam predstaviti lastno počutje drugorazredne državljanke, z etiketo, ki mi binglja za vratom in zateguje moje grlo. Danes se doživljam izključena, revna, brezposelna in z odvzetim statusom po lastni krivdi, totalno potopljena v resignirano skupino, kjer je vsak uspeh nemogoč, pa če se še tako zelo trudiš, pa če podrgneš tla vse do sterilnosti. Danes je en tak dan.

 

To se mora danes nehati! je rekel Eric Garner, dihnil je: Ne morem dihati! v svet, ki sovraži vse, kar je drugačnega, in izdihnil.

 

Dragi moj!

Nikar ne izdihni še ti in poglej me globoko v oči (rime so ti všeč in rad jih poješ!). Jaz sem v tvoje že zdavnaj pogledala. Zelo so lepe in imajo globino, to ti povem. Danes je tvoj dan in izberi besedo Parrhesia. Misli resnico, hodi v šolo, opazuj, uči se, ne izključuj in postani viden. V resnično dobrem; brez manipulacij, brez goljufij, brez fige v žepu! Jaz verjamem vate, kot verjame vate tvoja mati. Kronos je na tvoji strani.

***

Odnese me na nedavni jasni zimski dan. Po čiščenju lokala sem, tako kot vedno, prišla domov, legla na kavč in prižgala televizijo. Trdno sem zaspala in sanjala, da sem se prebudila: Pogledala sem v desno in skozi okno ugledala trdo temo, zunaj je divjala nevihta, pokale so strele in grmelo je kot na sodni dan. Koliko je ura? Ali sem prespala ves dan? Ne morem odpreti oči, lahko jih samo priprem. Obrnem glavo v zid, v levo, in zagledam bleščečo in prskajočo svetlobo. Široko odprem oči, toda bolečina je prehuda, svetloba premočna, zavem se, da lahko oslepim, zato zamižim. Zeus je neizprosen in ozka je pot, med dnevom in nočjo, med svetlobo in temo, med dobrim in zlim. Neprestano lovim ravnotežje, da ne zdrknem z nje. Ni lahko!

 

Za Noela! 

Vanja Čibej

                                                                                         

---

                                                                                               1 | 1 2 3 4 5 6 7 8 9 0

---

Okno

---

V jedilnici je bila velika miza pogrnjena z belim lanenim prtom, na njej pa dva pogrinjka in prižgana svečka, medtem ko se je gospod R. še vedno vrtel po kuhinji in v črni ponvi pekel že prej kuhan krompir, in mi raztreseno rekel, naj kar sedem, samo krompir popeče, pa bo večerja pripravljena, in tudi tokrat odklonil mojo pomoč. 

---

IV/The Emperor/Cesar/He/Okno

---

Oko 

---

Srečala sva se na enem izmed številnih predavanj, kjer prodajajo upanje na poslovni uspeh. Povabil me je na kavo. Nisem bila prav prepričana, ali bi povabilo sprejela, kajti Evgen Vovnik je bil videti kot bi prišel iz preteklosti, no, ne preveč oddaljene, zdelo se je, da se je zanj čas ustavil nekje v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Pa sem vseeno šla, na kavo, namreč. Kajti posebneži so me vedno privlačili. Klepetala sva. O tem in onem. Povedal mi je, da je kirurg in patolog, jaz pa sem mu povedala, da pišem pesmi, včasih tudi prozo. Tako, zelo na hitro sva se predstavila drug drugemu, spila kratek espresso in si izmenjala telefonski številki. Prepričana sem bila, da sva se takrat zadnjič videla, kajti njegov poklic me je navdajal z rahlo tesnobo, ki se mi je zdela, kot manjše opozorilo, naj se ga raje otresem, ko me je čez nekaj mesecev poklical in mi predlagal, da bi skupaj napisala roman. Sem pristala!

Tisti čas sem bila namreč zaljubljena. V pisanje in v moškega. Oboji odnos je bil enostranski, kajti ljubezen se je razvijala samo z moje strani. Bila sem nesrečno zaljubljena in ta svoja notranja občutenja sem prelivala na papir, saj mi drugega ni preostalo. Tako so bila moja besedila polna romantiziranja, vse, kar sem napisala, so bile same smeti. Tako so mi rekli tisti, ki se razumejo na literaturo. Pa sem le želela spoznati tista prava občutja, o katerih pišejo moški, želela sem postati dobra pisateljica, če že ne vrhunska. Želela sem tudi raziskati, zakaj so ženske pisateljice tako malo cenjene in zakaj jim pripisujejo pisanje ženskih romanov, s slabšalnim prizvokom. Skratka, tistikrat sem živela v precej nedefiniranem in kaotičnem svetu. 

Toda Evgen Vovnik je imel druge načrte, ni me želel za soavtorico romana, potreboval je tajnico, ki bi prepisovala njegove na roko napisane tekste, jih popravila, uredila, svetovala, ga vodila, dodala in odvzemala in raziskovala občutljive teme. Želel je, da bi zgodba nosila pravo vsebino in da bi njegova knjiga postala bestseler. Kateri pisatelj pa si tega ne želi? Pristala sem na vse njegove pogoje, samo da bi zaobšla lastno blodenje, ki me je potiskalo v neznane labirinte brez izhoda. Sama sem želela temeljit preskok v svojem življenju.

Uspel je. Preskok. V brk vsem, ki prisegajo na linearnost, kajti skok se je izkazal za pravo odisejado. Naključjem pa tudi ni bilo videti konca.

Kakšno leto prej sem se vračala iz obiska pri teti, prepričana, da se mi dogajajo čudovite reči, le malo sem se jih plašila, od časa do časa se mi je dozdevalo, da ne živim več v tem svetu, ampak v nekem drugem, vzporednem svetu, ki me je le občasno vrgel v realnost, ne da bi na vse skupaj imela kakšen vpliv. Ko sem bila med vožnjo tako izgubljena v svojih mislih, sem zgrešila izhod iz avtoceste in se znašla, prvič v življenju, na Občinah, v rojstnem kraju Evgena Vovnika, kjer sva se, mnogo mesecev kasneje, tudi prvič, sestala na delovnem sestanku. Občine so majhen kraj in ni mi bilo težko najti mesto srečanja. Bila sem vznemirjena in v majhni, domači gostilni sva se dogovorila, o čem bova pisala; uspelo nama je celo zasnovati kratek roman, zelo na grobo, pa vendarle. Tako sva se zmenila, kratek roman, morda še bolje novela. Nelagodje, omenjeno na začetku zgodbe, sem uspela potlačiti in priklopila sem se na neki drugi svet. Ni bilo težko. Ni bilo težko niti opazovati Evgena; Bolj zajeten kot pred meseci, plešast, oblečen v svileno modro obleko, namesto kravate je srajco krasil niz srebrnih, debelih verižic na katerih so bingljali kamni različnih barv. Na sredincu mu je poplesaval prstan in njegove roke so bile popolno nasprotje velikemu telesu, bile so nežne, skoraj deške, še bolj so spominjale na dekliške. Evgen je bil tisti večer drugačen kot takrat, ko je bil videti ostarel frajer iz osemdesetih let. Bil pa je še vedno zgovoren in težko sem prišla do besede. Škoda le, da je govoril tako nepovezano, skakal je iz ene topike na drugo in največkrat nisem bila prepričana ali ga prav razumem. Ohranil je staromodnost, kajti obnašal se je kot kak angleški gentleman, in ker takih manir nisem bila vajena, me je s svojo pozornostjo spravljal v zadrego. Ampak, vsega se privadiš, tudi svoje običajne zadržanosti sem se počasi otresla, vse za fantastično pripoved, ki se je obetala.

Pisanje, sestanki v poznih večernih urah, ko sva iskala bare, ki so odprti tudi ponoči, je obrodilo uspeh. Popisanih listov se je nabralo za dva polna fascikla, kajti zgodba, ki sva jo pisala nikakor ni bila trivialna, bila je polna enigem, spominjala je na roman Ime rože, vsaj po obsegu; takrat na ta roman nisem niti pomislila, šele zdaj, ko to pišem in se poskušam spominjati vseh epizod z Evgenom, sem se spomnila nanj. Sama sem bila fokusirana na nekaj kratkega, nekaj kar lahko prebereš v eni noči brez sna, tako sva se zmenila na začetku. Vsebina se je širila in širila, me ovijala v svoje lovke, in Evgen je postajal vedno bolj podoben seskom, ki so se priseskovali name, me dušili in grozili, da potonem v lastnem črnilu. Človek božji, Evgen Vovnik je namreč globoko veren, ali piševa slovensko verzijo družinske sage, triler v nadaljevanjih, vse od velikega poka, kaosa, vse do danes? Izgubljala sem se v nadrobnostih, pripoved se mi je vedno bolj izmikala. Komaj mi jo je uspelo nekako zajeziti, že mi je Evgenov rokopis, na katerem je nizal dogodek za dogodkom, uganko za uganko, umetnost, znanost, medicino, prvinskost, teologijo, magijo črno in belo, alkimijo, razne teorije zarot, smrt, halucinacije, sanje, vojne, razbil vse temelje zgodbe. Kakor so me begali koščki posameznih zgodb in junaki, ki so se počasi odkrivali kot Gregor Samsa, tako me je begal osrednji junak najine zgodbe. Glavni lik se je, kajpada spreminjal ves čas, tako kot se je, iz sestanka na sestanek, spreminjal Evgen. Srečevala sva se nekaj mesecev, nedeljo za nedeljo, večerni pogovori so se največkrat zavlekli do zgodnjih jutranjih ur. Abstrakcija, konkretizacija, absurdnost, simbolizem, Evgenova arhaična slovenščina, novi red, modri lemurji, človek, humanizem, evgenika, umiranje, žrtve, posameznik, globoka depresija, vera v Kristusa, sovraštvo, pohlep, posilstva, smrtni grehi, čarovništvo, krivoverstvo, Dantejev pekel, psihično nasilje, nacizem, skeleti aligatorjev, metamorfoza. Vse v eni sami novelici. Če sem na začetku iskala izhod iz labirinta, sem se takrat v njem vedno bolj izgubljala in zazdelo sem mi je, da bom zatavala vse svoje življenje. Skupaj z Evgenom. Poraz na polni črti. Pa je imel tako dobro zgodbo. Saj priznam, tudi sama sem k temu močno pripomogla, enigmatika in računanje in numerologija in historija, vse je bilo zame privlačno, toda kazalo je, da sva zašla. In begale so me nedeljske nočne ure.

(Tu bom zgodbo zaobšla. Zbrati moram misli.) Odšla sem na balkon. Zagledala sem srako, ki je stopicljala na žlebu, od nekod se je zaslišalo čeketanje, nato je iz neba priletela cela jata (ob letu imajo tako čudovite peruti), se posedla po vejah mogočnih iglavcev, ki so se pripogibale in pozibavale pod njihovo težo in v zboru kričale v pozen popoldan. Spomnile so me, da so me tudi takrat, ko sva z Evgenom pisala, ponoči zbujale prav one in danes še vedno občutim podobno nelagodje - kot takrat. Zdaj si poskušam obuditi Evgenove poteze, slišati njegov glas, pa si ga ne morem priklicati. Kajti Evgen je poskrbel, da je bil vsakokrat drugačen. Večkrat sem ga peljala na strunjansko plažo, kjer se je okopal in plaval, zvečer pa sva se dolgo v noč pogovarjala in snovala zgodbo. Kar nekoliko romantično na prvi pogled. Toda, še vedno je bil brez vozniškega dovoljenja, ki so mu ga, po njegovem mnenju zaplenili, popolnoma po krivici. Malce se je neke ženske dotaknil pri vzvratni vožnji, in ker se jima ni posrečilo dogovoriti zaradi njenega histeričnega napada, je nujno prišla policija in napihal je nekoliko več alkohola od dovoljenega. Medtem ko je o dogodku pripovedoval, je njegov glas postal piskajoč, in bil popolnoma podoben histerični ženski, o kateri je pripovedoval.

Te noči, to posedanje po barih v poznih nočnih urah, Evgenova strast in sčasoma tudi neotesanost, mestoma histeričnost, njegovo nenavadno vedenje in zgodbe, so postajale srhljive. Bil je vedno bolj posesiven. Če me je nekoč prosil, da ga pridem iskat, ali da ga odpeljem domov, je čez čas postalo samoumevno. Zdelo se je, da popolnoma gospodari z mojim časom, a čas je vendarle tako dragocen, zlasti če imaš ambicije, da bi tudi sam kaj napisal.

Bilo je neke pozne pomladi, ko sva se dogovorila, da se dobiva v baru, kjer sva se popolnoma udomačila. Takrat je že lahko vozil. Spremljala ga je neka gospa, ki ji je galantno odprl vrata, ko sta pristopila k mizi, kjer sem sedela, je gospo predstavil, a sem ga prosila, ali lahko z njim govorim na štiri oči, saj sem želela najino zgodbo zamejiti. Grdo me je ozmerjal, videla sem, kako so ostali gostje začeli pogledovati proti mizi, ostala sem brez besed, osupla, jecljajoča sem vstala in zapustila bar. Med tem, ko sem s tresočo roko poskušala prižgati avto, sem videla, da je gospe kupil rože in se ji opravičil, mene pa je ošinil s pogledom in prepričana sem bila, če bi imel orožje, bi mirno sestrelil vame vse naboje iz šaržerja. Tisto noč sem si prisegla, da prekinem z njim vsakršno sodelovanje.

Toda. Zgodba me je mučila. Bila je nedokončana. Zaplet se je zgodil tik pred epilogom. Poletje se je nagibalo v jesen in več dni sem se borila sama s seboj in razmišljala, ali naj ga pokličem. Ne maram nedokončanih zadev. Jeza na Evgena me je v tem času nekoliko popustila in premagala sem grozo pred telefonom.

Na sestanek je prišel popolnoma preobražen, shujšan, v kavbojkah, vetrovki, čez ramena mu je visela zamazana športna potovalka, bil je neobrit in na glavi je imel poveznjen klobuk. Deloval je mlajši, toda zanemarjeno, neprespano in predvsem zdolgočaseno. Ni me več spominjal na robato žensko, tudi ne na nekoga, ki je močno sovražil ženske, ne na mojo teto, ne na Prometeja in njegova jetra, skratka bil je nekdo drug. Navkljub vsem prejšnjim poskusom, da bi se tikala, sva spet pristala na vikanju. Tako sva ohranjala distanco. Šele, ko je povlekel šop papirjev in rokovnik in ko sva se lotila branja teksta, me je njegov glas prepričal, da je on, Evgen Vovnik. No, ni me prepričal samo njegov glas, kajti tudi novi zaznamki iz rokovnika so bili ročno popisani z njegovo tipično zdravniško, nečitljivo pisavo, z različno usmerjenimi puščicami in kratkimi zaznamki in za hip mi je bilo žal, da sem zopet podlegla radovednosti. Zgodba se je nadaljevala, noči iz nedelje na ponedeljek so bile spet nekaj mesecev rezervirane za Evgenove monologe.

Zadnjič sva se srečala 25. junija. Zamujal je. Preoblekla sem se v pižamo, ko je zazvonil telefon. Bil je on. Opravičeval se je, da je imel nujne opravke in da lahko pride okoli 22. ure. Hotela sem ga zavrniti, a nazadnje sem privolila.

XV/The Devil/Hudič/Ajin/Oko

 

 Misel odpira

drugo misel, skušnjavo

temačnega dne.

Ples ob zvokih piščali,

med zidovi votline.

 

Nedostopnost prostora,

mikavnost Pana, biti,

satira rogov.

Po gozdovih nebuloz

rahlja kosmati objem

 

in …

 

(opušča okamenelost).

 

Nemoralnost, sram:

otresa zrele hruške

sočnost darila.

Narava kliče izvir,

ujetnika nagona,

 

sij energije:

nje oranžna toplina

tali mrzli led.

Pentagramovo oko

ruši mit: pretvarjanje

 

svojega (ne)sebstva.

XIII/The Death /Smrt/Nun/Riba

 

Žalost, dokončnost

obstoječega, vsega,

zla po naravi.

Nepovratnost naključja

sprehaja dimenzije.

 

Sprejme zadnji dih,

Hades, zlatniki vzhoda

danijo jutro.

Onkraj svinčene reke

voda odnaša listje

 

in …

 

(rojeva nektar cvetov).

 

Prihaja njen čas,

trenutek preobrazbe

levitve kače.

Alkimija pretvarja

utvare v srebrnino,

 

sij energije:

nje zelenilo dahne

brstenje sveta.

Čas žalosti mineva,

vzhaja misel: Ne(vidnost)

 

odpira ne(smrtnost) bogov.

Vsak trenutek obstaja le, kolikor izbriše predhodnega, svojega očeta, zatem pa tudi njega že izbriše naslednji trenutek, in tako kot sta preteklost in prihodnost (ne glede na posledice njune vsebine) enako bežna kot sanje, medtem ko je sedanjost zgolj meja med njima brez vsake razsežnosti in vsakega obstoja, lahko to bežnost prepoznamo tudi v drugih modusih načela razloga in pri tem spoznamo, da ima tako čas kot prostor tudi vse, kar je hkrati v njem in času, da ima torej vse, kar izhaja iz vzrokov ali motivov, le relativen obstoj. To je maya, tančica slepila, ki leži na očeh smrtnikov, za katerega ni mogoče reči, niti da obstaja in niti, da ne obstaja. Tako mi je povedal Artur. S. Tisti trenutek, ko sem vstopila v prostor, sem vedela, da vstopam v mayo. Povsem brez strahu.