Sprehajanje-Objave

Oko, avtorica: Vanja Čibej, marec 2017

objavljeno: 28. mar. 2017 01:19 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 28. mar. 2017 01:53 ]



Oko 


Srečala sva se na enem izmed številnih predavanj, kjer prodajajo upanje na poslovni uspeh. Povabil me je na kavo. Nisem bila prav prepričana, ali bi povabilo sprejela, kajti Evgen Vovnik je bil videti kot bi prišel iz preteklosti, no, ne preveč oddaljene, zdelo se je, da se je zanj čas ustavil nekje v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Pa sem vseeno šla, na kavo, namreč. Kajti posebneži so me vedno privlačili. Klepetala sva. O tem in onem. Povedal mi je, da je kirurg in patolog, jaz pa sem mu povedala, da pišem pesmi, včasih tudi prozo. Tako, zelo na hitro sva se predstavila drug drugemu, spila kratek espresso in si izmenjala telefonski številki. Prepričana sem bila, da sva se takrat zadnjič videla, kajti njegov poklic me je navdajal z rahlo tesnobo, ki se mi je zdela, kot manjše opozorilo, naj se ga raje otresem, ko me je čez nekaj mesecev poklical in mi predlagal, da bi skupaj napisala roman. Sem pristala!

Tisti čas sem bila namreč zaljubljena. V pisanje in v moškega. Oboji odnos je bil enostranski, kajti ljubezen se je razvijala samo z moje strani. Bila sem nesrečno zaljubljena in ta svoja notranja občutenja sem prelivala na papir, saj mi drugega ni preostalo. Tako so bila moja besedila polna romantiziranja, vse, kar sem napisala, so bile same smeti. Tako so mi rekli tisti, ki se razumejo na literaturo. Pa sem le želela spoznati tista prava občutja, o katerih pišejo moški, želela sem postati dobra pisateljica, če že ne vrhunska. Želela sem tudi raziskati, zakaj so ženske pisateljice tako malo cenjene in zakaj jim pripisujejo pisanje ženskih romanov, s slabšalnim prizvokom. Skratka, tistikrat sem živela v precej nedefiniranem in kaotičnem svetu. 

Toda Evgen Vovnik je imel druge načrte, ni me želel za soavtorico romana, potreboval je tajnico, ki bi prepisovala njegove na roko napisane tekste, jih popravila, uredila, svetovala, ga vodila, dodala in odvzemala in raziskovala občutljive teme. Želel je, da bi zgodba nosila pravo vsebino in da bi njegova knjiga postala bestseler. Kateri pisatelj pa si tega ne želi? Pristala sem na vse njegove pogoje, samo da bi zaobšla lastno blodenje, ki me je potiskalo v neznane labirinte brez izhoda. Sama sem želela temeljit preskok v svojem življenju.

Uspel je. Preskok. V brk vsem, ki prisegajo na linearnost, kajti skok se je izkazal za pravo odisejado. Naključjem pa tudi ni bilo videti konca.

Kakšno leto prej sem se vračala iz obiska pri teti, prepričana, da se mi dogajajo čudovite reči, le malo sem se jih plašila, od časa do časa se mi je dozdevalo, da ne živim več v tem svetu, ampak v nekem drugem, vzporednem svetu, ki me je le občasno vrgel v realnost, ne da bi na vse skupaj imela kakšen vpliv. Ko sem bila med vožnjo tako izgubljena v svojih mislih, sem zgrešila izhod iz avtoceste in se znašla, prvič v življenju, na Občinah, v rojstnem kraju Evgena Vovnika, kjer sva se, mnogo mesecev kasneje, tudi prvič, sestala na delovnem sestanku. Občine so majhen kraj in ni mi bilo težko najti mesto srečanja. Bila sem vznemirjena in v majhni, domači gostilni sva se dogovorila, o čem bova pisala; uspelo nama je celo zasnovati kratek roman, zelo na grobo, pa vendarle. Tako sva se zmenila, kratek roman, morda še bolje novela. Nelagodje, omenjeno na začetku zgodbe, sem uspela potlačiti in priklopila sem se na neki drugi svet. Ni bilo težko. Ni bilo težko niti opazovati Evgena; Bolj zajeten kot pred meseci, plešast, oblečen v svileno modro obleko, namesto kravate je srajco krasil niz srebrnih, debelih verižic na katerih so bingljali kamni različnih barv. Na sredincu mu je poplesaval prstan in njegove roke so bile popolno nasprotje velikemu telesu, bile so nežne, skoraj deške, še bolj so spominjale na dekliške. Evgen je bil tisti večer drugačen kot takrat, ko je bil videti ostarel frajer iz osemdesetih let. Bil pa je še vedno zgovoren in težko sem prišla do besede. Škoda le, da je govoril tako nepovezano, skakal je iz ene topike na drugo in največkrat nisem bila prepričana ali ga prav razumem. Ohranil je staromodnost, kajti obnašal se je kot kak angleški gentleman, in ker takih manir nisem bila vajena, me je s svojo pozornostjo spravljal v zadrego. Ampak, vsega se privadiš, tudi svoje običajne zadržanosti sem se počasi otresla, vse za fantastično pripoved, ki se je obetala.

Pisanje, sestanki v poznih večernih urah, ko sva iskala bare, ki so odprti tudi ponoči, je obrodilo uspeh. Popisanih listov se je nabralo za dva polna fascikla, kajti zgodba, ki sva jo pisala nikakor ni bila trivialna, bila je polna enigem, spominjala je na roman Ime rože, vsaj po obsegu; takrat na ta roman nisem niti pomislila, šele zdaj, ko to pišem in se poskušam spominjati vseh epizod z Evgenom, sem se spomnila nanj. Sama sem bila fokusirana na nekaj kratkega, nekaj kar lahko prebereš v eni noči brez sna, tako sva se zmenila na začetku. Vsebina se je širila in širila, me ovijala v svoje lovke, in Evgen je postajal vedno bolj podoben seskom, ki so se priseskovali name, me dušili in grozili, da potonem v lastnem črnilu. Človek božji, Evgen Vovnik je namreč globoko veren, ali piševa slovensko verzijo družinske sage, triler v nadaljevanjih, vse od velikega poka, kaosa, vse do danes? Izgubljala sem se v nadrobnostih, pripoved se mi je vedno bolj izmikala. Komaj mi jo je uspelo nekako zajeziti, že mi je Evgenov rokopis, na katerem je nizal dogodek za dogodkom, uganko za uganko, umetnost, znanost, medicino, prvinskost, teologijo, magijo črno in belo, alkimijo, razne teorije zarot, smrt, halucinacije, sanje, vojne, razbil vse temelje zgodbe. Kakor so me begali koščki posameznih zgodb in junaki, ki so se počasi odkrivali kot Gregor Samsa, tako me je begal osrednji junak najine zgodbe. Glavni lik se je, kajpada spreminjal ves čas, tako kot se je, iz sestanka na sestanek, spreminjal Evgen. Srečevala sva se nekaj mesecev, nedeljo za nedeljo, večerni pogovori so se največkrat zavlekli do zgodnjih jutranjih ur. Abstrakcija, konkretizacija, absurdnost, simbolizem, Evgenova arhaična slovenščina, novi red, modri lemurji, človek, humanizem, evgenika, umiranje, žrtve, posameznik, globoka depresija, vera v Kristusa, sovraštvo, pohlep, posilstva, smrtni grehi, čarovništvo, krivoverstvo, Dantejev pekel, psihično nasilje, nacizem, skeleti aligatorjev, metamorfoza. Vse v eni sami novelici. Če sem na začetku iskala izhod iz labirinta, sem se takrat v njem vedno bolj izgubljala in zazdelo sem mi je, da bom zatavala vse svoje življenje. Skupaj z Evgenom. Poraz na polni črti. Pa je imel tako dobro zgodbo. Saj priznam, tudi sama sem k temu močno pripomogla, enigmatika in računanje in numerologija in historija, vse je bilo zame privlačno, toda kazalo je, da sva zašla. In begale so me nedeljske nočne ure.

(Tu bom zgodbo zaobšla. Zbrati moram misli.) Odšla sem na balkon. Zagledala sem srako, ki je stopicljala na žlebu, od nekod se je zaslišalo čeketanje, nato je iz neba priletela cela jata (ob letu imajo tako čudovite peruti), se posedla po vejah mogočnih iglavcev, ki so se pripogibale in pozibavale pod njihovo težo in v zboru kričale v pozen popoldan. Spomnile so me, da so me tudi takrat, ko sva z Evgenom pisala, ponoči zbujale prav one in danes še vedno občutim podobno nelagodje - kot takrat. Zdaj si poskušam obuditi Evgenove poteze, slišati njegov glas, pa si ga ne morem priklicati. Kajti Evgen je poskrbel, da je bil vsakokrat drugačen. Večkrat sem ga peljala na strunjansko plažo, kjer se je okopal in plaval, zvečer pa sva se dolgo v noč pogovarjala in snovala zgodbo. Kar nekoliko romantično na prvi pogled. Toda, še vedno je bil brez vozniškega dovoljenja, ki so mu ga, po njegovem mnenju zaplenili, popolnoma po krivici. Malce se je neke ženske dotaknil pri vzvratni vožnji, in ker se jima ni posrečilo dogovoriti zaradi njenega histeričnega napada, je nujno prišla policija in napihal je nekoliko več alkohola od dovoljenega. Medtem ko je o dogodku pripovedoval, je njegov glas postal piskajoč, in bil popolnoma podoben histerični ženski, o kateri je pripovedoval.

Te noči, to posedanje po barih v poznih nočnih urah, Evgenova strast in sčasoma tudi neotesanost, mestoma histeričnost, njegovo nenavadno vedenje in zgodbe, so postajale srhljive. Bil je vedno bolj posesiven. Če me je nekoč prosil, da ga pridem iskat, ali da ga odpeljem domov, je čez čas postalo samoumevno. Zdelo se je, da popolnoma gospodari z mojim časom, a čas je vendarle tako dragocen, zlasti če imaš ambicije, da bi tudi sam kaj napisal.

Bilo je neke pozne pomladi, ko sva se dogovorila, da se dobiva v baru, kjer sva se popolnoma udomačila. Takrat je že lahko vozil. Spremljala ga je neka gospa, ki ji je galantno odprl vrata, ko sta pristopila k mizi, kjer sem sedela, je gospo predstavil, a sem ga prosila, ali lahko z njim govorim na štiri oči, saj sem želela najino zgodbo zamejiti. Grdo me je ozmerjal, videla sem, kako so ostali gostje začeli pogledovati proti mizi, ostala sem brez besed, osupla, jecljajoča sem vstala in zapustila bar. Med tem, ko sem s tresočo roko poskušala prižgati avto, sem videla, da je gospe kupil rože in se ji opravičil, mene pa je ošinil s pogledom in prepričana sem bila, če bi imel orožje, bi mirno sestrelil vame vse naboje iz šaržerja. Tisto noč sem si prisegla, da prekinem z njim vsakršno sodelovanje.

Toda. Zgodba me je mučila. Bila je nedokončana. Zaplet se je zgodil tik pred epilogom. Poletje se je nagibalo v jesen in več dni sem se borila sama s seboj in razmišljala, ali naj ga pokličem. Ne maram nedokončanih zadev. Jeza na Evgena me je v tem času nekoliko popustila in premagala sem grozo pred telefonom.

Na sestanek je prišel popolnoma preobražen, shujšan, v kavbojkah, vetrovki, čez ramena mu je visela zamazana športna potovalka, bil je neobrit in na glavi je imel poveznjen klobuk. Deloval je mlajši, toda zanemarjeno, neprespano in predvsem zdolgočaseno. Ni me več spominjal na robato žensko, tudi ne na nekoga, ki je močno sovražil ženske, ne na mojo teto, ne na Prometeja in njegova jetra, skratka bil je nekdo drug. Navkljub vsem prejšnjim poskusom, da bi se tikala, sva spet pristala na vikanju. Tako sva ohranjala distanco. Šele, ko je povlekel šop papirjev in rokovnik in ko sva se lotila branja teksta, me je njegov glas prepričal, da je on, Evgen Vovnik. No, ni me prepričal samo njegov glas, kajti tudi novi zaznamki iz rokovnika so bili ročno popisani z njegovo tipično zdravniško, nečitljivo pisavo, z različno usmerjenimi puščicami in kratkimi zaznamki in za hip mi je bilo žal, da sem zopet podlegla radovednosti. Zgodba se je nadaljevala, noči iz nedelje na ponedeljek so bile spet nekaj mesecev rezervirane za Evgenove monologe.

Zadnjič sva se srečala 25. junija. Zamujal je. Preoblekla sem se v pižamo, ko je zazvonil telefon. Bil je on. Opravičeval se je, da je imel nujne opravke in da lahko pride okoli 22. ure. Hotela sem ga zavrniti, a nazadnje sem privolila.

***

Pogledal me je s preroško resnobnostjo in rekel: »Še zadnji popravki in zgodbo sva zaključila.«

»Kako, saj manjka še zadnje poglavje? Zgodba še ni zaključena. Ali boste zadnje poglavje sami napisali?«

Ni mi odgovoril. Pospravil je papirje v aktovko in zanj se je zgodba natanko 26. junija ob enih ponoči končala. Rekel je, da morava na dogodek nazdraviti in naročil je dva jägermaistra, ne da bi me vprašal, ali si pijačo sploh želim. Ponudil se je, da me pelje do doma, dobrih petsto metrov od bara, kjer sva bila. Takoj mi je bilo žal, da sem pristala, kajti ko sem vstopila v avto, sem zagledala strašen nered. Avto je bil nastlan s papirčki, obleko, potovalkami in smrdel je po jedki tekočini.
Prestrašeno sem ga pogledala, potem se je zgodilo, česar se je bilo za bati in kar je bilo neizogibno. Sprevidela sem, da sem se izpostavila nevarnosti. Zagledala sem krošnje pinij, ki so se mi zazdele kot frizura Amy Winehouse, natupirane in pajčolanaste, skoznje je sijala skoraj polna luna. Iščem primerno izrazno moč, da bi opisala tistih nekaj sekund. Pomislila sem, da me Evgen pelje v svoj laboratorij, da me bo razkosal in preveril zdravje mojih jeter. Razkosal me bo, kot secira trupla v mrtvašnici in me spremenil v kup mrtvega mesa. Čutila sem rahlo omotičnost in slabost. Pomislila sem, da mi je v pijačo dal pomirjevalo. Ubil me bo! Tako kot je ubil nekaj likov v svoji zgodbi. Še prej me bo mučil …

Moje oči so se spogledale z njegovimi, toda le zaslutila sem njegove črne oči in blazni pogled. Zasmejal se je. Ni bilo sledu o njegovih negovanih zobeh, zagledala sem le škrbine.


Za Marka, Vanja Čibej


1 | 1 2 3 4 5 6 7 8 9 0


XV/The Devil/Hudič/Ajin/Oko

 

 Misel odpira

drugo misel, skušnjavo

temačnega dne.

Ples ob zvokih piščali,

med zidovi votline.

 

Nedostopnost prostora,

mikavnost Pana, biti,

satira rogov.

Po gozdovih nebuloz

rahlja kosmati objem

 

in …

 

(opušča okamenelost).

 

Nemoralnost, sram:

otresa zrele hruške

sočnost darila.

Narava kliče izvir,

ujetnika nagona,

 

sij energije:

nje oranžna toplina

tali mrzli led.

Pentagramovo oko

ruši mit: pretvarjanje

 

svojega (ne)sebstva.

Riba, avtorica: Vanja Čibej, februar 2016

objavljeno: 15. feb. 2017 19:23 avtor: Spletni čas - Inovelmedia



Riba 


Kakor vsako jutro, jo je prebudila budilka, ki je vztrajno zvonila, vse dokler ni izklopila alarma. Vstala je, si pristavila kavo na štedilnik, si zvila cigareto, in odšla v kopalnico. Ob prižigu luči se je samodejno prižgal tudi radio, ki je oddajal božične pesmi. Zanjo so bili, poleg januarja in februarja, predbožični dnevi najbolj žalostni dnevi v letu. Žalost se je kot meglica razširjala iz neizmerne količine ledenega neba. Tega si ni znala nikoli razložiti. Ne žalosti, ne te enormne količine hladu. Z odporom si je slekla pižamo in vstopila v kad. Med prhanjem so sledila jutranja poročila. Žametni ženski glas, tako primeren za prehod iz spečega stanja v budnost, je sporočal, da se je v Berlinu zgodil nov teroristični napad. Na božično tržnico blizu katedrale Kaiser-Wilhelm je nekdo v množico zapeljal tovornjak, podobno kot se je poleti dogodilo v Nici, in kosil vse pred sabo. Umrlo je dvanajst ljudi in devetinštirideset ljudi je bilo ranjenih - v Berlinu, koliko mrtvih je bilo v Nici se ni spomnila. Koža se ji je naježila, ni pa vedela, ali od mrazu zaradi stika z vodo, ali od groze ob tragični novici. Menda so povsod v Berlinu okrepili varnost. Ženski glas je nadaljeval s poročanjem o odmevih v svetu, kako so glavni svetovni akterji, kanclerji, predsedniki vlad, držav, premierji in veleposlaniki od tod in tam, bolj ali manj vzneseno obsodili teroristični napad, preko tiskovnih konferenc, preko twitterja, med reportažami, intervjuji in podobno. 

Ana Bolje Cvetkovič je zaprla oči in poslušala in si za trenutek zaželela, da bi bila na mestu napada, v Berlinu, ona sama. Zdaj bi se že režala kot mačka iz Alice v čudežni deželi, nekje v večnosti, tam nekje na veji orjaške sekvoje v n-ti dimenziji, odrešena vseh človeških materialnih odplak in zla po naravi. Nekaj mora storiti. Tudi ona! Odplakniti mora zlo s sebe, tako kot voda v spiralnem plesu odplakne umazanijo s telesa in izginja v odtoku v zavoje zlatega reza, tako bo ona iztisnila zlo iz sebe.

Še prej pa mora nekaj pomembnega narediti, je razmišljala med vpijanjem vodnih kapljic v grobo brisačo, da je začutila svoje obilno telo v vsej svoji materialnosti.

 

Prižgala si je cigareto, srknila požirek kave in vstopila v brezčasje. Pot jo je vodila po stopnicah navzdol, ko se je niz stopnic zaključil v ozko ploščad, ki je delila prostor strme previsne stene, je obstala, saj bi jo le korak več stal padec v globino, katere dno je bilo podobno črni luknji brez dna, o kateri tako radi pripovedujejo novodobni znanstveniki na televizijskem kanalu National Geographica, in ki pravijo, seveda špekulirajo, da so morda vrata v neko drugo vesolje. Ana si je kajpada vhod v neki drugi kozmos predstavljala drugače; motile so jo stopnice, ki so vodile navzdol, kajti pri vsej njeni enostavni logiki, bi se morale stopnice vzpenjati v nebo, sprva med zrakom, ki ga s svojimi čutili niti ne zaznavaš v kolikor ni preveč ohlajen ali segret ali vetroven ali ... in potem te, ob preboju Kronosovega plašča, čaka sublimno preskakovanje dveh ali več stopnic in nazadnje poplesavanje med zvezdami, vse dokler ne prideš do plazmičnega obrobja zvezdnih vrat, ki je hkrati vhod v novo vesolje. Toda od vseh teh njenih predstav tankočutnega sublimiranja ni bilo nič. Zdaj se je njeno telo krčevito oprijemalo hladne stene, njene zenice so se poskušale privaditi temi in v prsih je začutila močnejši utrip srca. Za trenutek se ji je zdelo, da bo umrla, česar bi se morda tisti trenutek tega tudi razveselila, toda racio v njeni glavi je še vedno deloval: Svet je zgolj moja predstava in samo to je resnica, ta silno enostaven stavek je edini resničen. Opogumila se je, široko razprla oči in računala na pomoč bogov, kajti vse do sedaj jim je poklanjala, kos za kosom svoje življenje, ki se ji je zdela velikanska zastavljalnica, o tem je bila tisti hip prepričana in zdaj se pripravlja, da bi žrtvovala še svoje nečimrno telo, če bo treba. Kajti te ničevosti ni bila več voljna prenašati, ni več prenesla pogledov na razcefrane ude, na krvave reke, na mrakobne in sovražne, lažne in licemerske, histerične izgrede človeškega plemena, v preteklosti in sedanjosti in po nujnosti tudi v prihodnosti. Zdaj prihaja njen čas, poiskati mora morilca, da ga umori. Samo to je tukaj in zdaj pomembno. Skok. Dotaknila se bo lastne smrti, samo še tokrat, samo še v tej zgodbi, potem o minljivosti, niti o lastnem morilcu, ne bo več razmišljala. Njena zaobljuba za leto 2017.

 

Tako samoumevna se zdi realnost in z njimi teroristični napadi, saj postajajo del naše vsakdanjosti. Ljudje imamo radi tveganja, adrenalin in zabavo in radi prebiramo o tujih nesrečah. Množično druženje v velikih mestih postaja podobno ruski ruleti, se vam ne zdi? Kolikšna verjetnost obstaja, da pridemo iz tega obroča živi mrtveci in kolikšna, da pridemo ven kot trupla brez življenja? Ali sploh vemo, kdo so žrtve in kdo so krvniki in na katerem bregu se v tem trenutku nahajamo?

 

Had je Ani Bolje Cvetkovič dovolil, da je vstopila v podzemlje in videla, kar je hotela videti. Njena zaobljuba se je izgubila nekje med vsemi pritoki štirih rek. 



Za Marijo, Vanja Čibej


1 | 1 2 3 4 5 6 7 8 9 0






XIII/The Death /Smrt/Nun/Riba

 

Žalost, dokončnost

obstoječega, vsega,

zla po naravi.

Nepovratnost naključja

sprehaja dimenzije.

 

Sprejme zadnji dih,

Hades, zlatniki vzhoda

danijo jutro.

Onkraj svinčene reke

voda odnaša listje

 

in …

 

(rojeva nektar cvetov).

 

Prihaja njen čas,

trenutek preobrazbe

levitve kače.

Alkimija pretvarja

utvare v srebrnino,

 

sij energije:

nje zelenilo dahne

brstenje sveta.

Čas žalosti mineva,

vzhaja misel: Ne(vidnost)

 

odpira ne(smrtnost) bogov.

Cela roka, avtorica: Vanja Čibej, januar 2017

objavljeno: 6. jan. 2017 18:09 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 15. feb. 2017 19:29 ]



Cela roka 




Potrkala sem na vrata in nanje naslonila uho. Iz stanovanja je povzela tišina. Na desni strani vhoda sem zagledala stikalo. Pritisnila sem nanj in moj kazalec se je pogreznil do srednjega členka. Zaslišala sem hreščeč zvok, podoben vraninemu krakanju, katerega jakost se je stopnjevala v krik. Vrata so se odprla. 

Vsak trenutek obstaja le, kolikor izbriše predhodnega, svojega očeta, zatem pa tudi njega že izbriše naslednji trenutek, in tako kot sta preteklost in prihodnost (ne glede na posledice njune vsebine) enako bežna kot sanje, medtem ko je sedanjost zgolj meja med njima brez vsake razsežnosti in vsakega obstoja, lahko to bežnost prepoznamo tudi v drugih modusih načela razloga in pri tem spoznamo, da ima tako čas kot prostor tudi vse, kar je hkrati v njem in času, da ima torej vse, kar izhaja iz vzrokov ali motivov, le relativen obstoj. To je maya, tančica slepila, ki leži na očeh smrtnikov, za katerega ni mogoče reči, niti da obstaja in niti, da ne obstaja. Tako mi je povedal Artur. S. Tisti trenutek, ko sem vstopila v prostor, sem vedela, da vstopam v mayo. Povsem brez strahu.

Poznala sem ta občutek nestrahu, že od lanskega poletja, ko se je iz morja, takoj po tišini, ko so onemeli ptiči, škržati in listje na drevesih, razbesnela nevihta. Ni trajala dolgo, ko se je nad prostor ob obali formirala nekakšna kupola in takrat se je čas ustavil za najmanj dve uri. Ni mi bilo prijetno, kajti ravno tedaj sem pomivala kozarce in to sem počela približno (stanja se namreč nisem takoj zavedala) dve uri več kot običajno in moje roke so grozile, da se bodo razblinile, kot se je nenadoma razblinila tudi kupola in se je spet pojavila vsakdanjost. Kasneje sem o tem dogodku razmišljala, pomislila sem, da je gotovo prišlo do kratkega stika med Kronosom in njegovimi sinovi in hčerami, da je v jezi pozabil na svoj plašč, ki ga je pomotoma odvrgel na prostor ob obali in se vrnil ponj šele po dveh urah. Saj veste, ena misel takoj konstruira naslednjo, in naslednjo in jo množi v neskončnost. In naenkrat sem uvidela, da mi nekdo že ves čas pošilja, kapljico po kapljici, sporočila, ki jih ne dojemam. Ne glede, kako si širim in ožim perspektive, ne glede, koliko časa zorim in razmigujem svoje celice, celo do te stopnje, da čutim v posameznih predelih glave neki neboleč pritisk, kar nakazuje, da so celice dejavne, se kajpada določene stvari nikoli ne kristalizirajo, pač ostajajo nedoumljive, vsaj meni. Tolažim se z mislijo, da sem se temu nehala upirati in da se počasi učim obvladovanja časa. To je ključnega pomena. Prepuščam se naključjem, bolje bi rekla, živim po nujnosti, tako kot ptice, lahko tudi srake ali vrane, morda tudi galebi, ki jim, odkar v našem mestu ni več ribičev, primanjkuje hrane, da zdaj letijo med hišami, brskajo po smeteh in lovijo podgane, kar pa ni tako slabo, saj so se prav v tem času tako pretirano namnožile kot bi hotele razkriti vso osiromašenost meščanov tega predela. Ravno danes sem srečala primerek velikega galeba, ki tako kot jaz, ne čuti strahu, ne pred ljudmi ne pred avtomobili, kajti ta galeb je sredi mesta tako zbrano kljuval v mrtvo, prav tako obilno podgano, da ni opazil avtomobila in niti trobljenje ni pomagalo vozniku, ki je avto najprej ustavil, kasneje pa sprijaznjeno obvozil ovinek mimo zamišljenega galeba, in nato pospešil, da bi pravočasno prišel tja, kamor je bil tisti čas namenjen.

Naše življenje je sestavljeno iz neskončnih nizov naključij in tu ima, po vsej verjetnosti, posebno vlogo že omenjen plašč, katerega stopnja zapovedi je odvisna od trenutne volje bogov. Zato je strah ubežal iz sedanjosti.

Pa ni bilo vedno tako. Še nedavno tega me je bilo obupno strah prihodnosti, nekaterim se zdi prihodnost priložnost, a mene je že nekaj let grabila tesnoba, ko sem nanjo pomislila, kajti bila je videti silno neobetavna in nezaželena. Včasih me je ta strah potisnil v posteljo, da sem spala in spala, vedno pa sem se v takih trenutkih osamila, vse dokler nisem spoznala Arturja S. Očitajo mu pesimizem in praviloma bi me druženje z njim moralo še bolj onesrečiti, toda zgodilo se je ravno nasprotno. Saj ne, da se v vsem strinjam z njim, moje življenje je tako hotelo in me zapeljalo tja, med drugačne svetove, tudi v njegovega. Pa ne, da sem zaradi tega kaj bolj pametna, niti ne bolj racionalna, toda spoznala sem, da z menoj ni čisto nič narobe. Morda se nekateri s to trditvijo ne bodo strinjali in mi bodo očitali lunacy, v kombinaciji z neumnostjo in naivnostjo, a tudi tu mi je Kronos pomagal, da se je strah pred vsem trojim nekako razpršil. Kaj mislim s pojmom drugačni svetovi? Če sem si kdaj predstavljala samo dva svetova, v enem je kraljevalo dobro, v drugem zlo, si danes predstavljam mnoštvo svetov, ki je nepreštevno. Nekoliko abstraktno? Poskusila bom pojasniti, delno v nadaljevanju te zgodbe, pa tudi v tistih, ki jih še ni in so planirane za bodočnost, največkrat pa bo pri tem pomagala lastna domišljija, kajti nekatere reči je težko ubesediti zgolj z golimi besedami.

Vrniti se moram na začetek v leto 1999, ko se je moja hiša obrnila in kapitalni temelji niso več vzdržali lastne teže. V tistem času sem prvič srečala starca in zebro, med tavanjem ob obali in ko je sonce že zahajalo. Sedel je za mizo kontejnerskega bara, majhen in negiben kot macesen sredi zime, čeprav je bil topel pomladni dan, pokrit s kapuco, in ovit v cunje, ki so poudarjale njegovo grbo. Grbavec, starec, oblečen v neprimerno obleko za ta čas, me je pogledal. Najine oči so se srečale, njegove so imele barvo noči ob mlaju, da me je spreletelo nelagodje, njegova grba je spominjala na manjšo planoto in dozdevalo se mi je, da sem ga nekoč že srečala, takrat ko se je zgodil zločin, in ko je morilec bil že zdavnaj mrtev. Zazdelo se mi je, da sanjam in zaigrala sem igro, ki sem se jo v otroštvu rada igrala. »Če to niso sanje, potem bom našla čopič za slikanje, s katerim je slikar naslikal zebro.« Slikar je bil moj mladostni prijatelj, njegovo razstavo slik sem si maloprej ogledala v mestni galeriji. Še dobro nisem konstituirala stavka, ko sem med travo ob cesti zagledala leseno paličico, sklonila sem se in jo pobrala. Bil je oguljen čopič, zamazan z barvami. Ozrla sem se za starcem, toda stol, na katerem je še nedavno sedel, je bil prazen. Grbavec z očmi, katerih barva je spominjala na oglje, je izginil kot mastna kristalna snov kot nekakšna kafra in v zraku je še vedno pršel njegov vonj. Pomislila sem, da se mi je pravkar zmešalo, toda v roki sem držala trd predmet. Čopič. Takrat sem po malem začenjala verjeti v čudeže, če ne ravno v čudeže, pa v fenomene in namišljenost lastnih predstav. A bolj kot starec, me je begal čopič, ki sem ga otipala v vsej njegovi materialnosti. Takrat sem nisem zavedala, da se vračam na kraj zločina, zdaj vem zagotovo, da sem to morala storiti, po nujnosti. Da umorim morilca.

Zato se zdaj ne bojim več stopiti v prostor, saj ta ne obstaja več, v sedanjosti ne obstaja, spomini pa so varljivi. Ampak nekje se vendarle skriva resnica in neki notranji imperativ mi je veleval, naj se spustim v najbolj skrivnostno prigodo svojega življenja. Ne verjamem, da mi boste verjeli, toda s Kronosom sva med vsem tem časom postala velika prijatelja, kajti ko ga pokličem, se skoraj vselej odzove. Velikokrat mojim prošnjam ugodi, ko pa mi ne, vem, da je prav kot je.

Ko so se torej vrata odprla, sem iztegnila roko, ki se je v celoti pogreznila v ognjeno plazmo in vstopila sem v brezčasje še vedno iščoč morilca.

 

Za Rudija, Vanja Čibej



1 | 1 2 3 4 5 6 7 8 9 0




IX/ The Hermit/Puščavnik/Jod/Cela roka



Ko zaide čas, 
polmesec reže temo: 
nihljaj tesnobe. 
Vrana sporoča konec, 
rastje novega cikla. 


Potreben je čas, 
Kronos med nebom, zemljo 
terja samoto. 
Vrtinči čas brezštevnost, 
rast novih form in oblik 


in … 


(molčečno sprejema). 


Trdnost vztrajanja 
mehča prisotnost misli, 
skušnjave sveta. 
Umakne se beseda 
prisotnosti brlenja, 


sij energije: 
nje sijajnost svetilke, 
odkriva se pot. 
Med skritimi sobami 
poišče: zaporedje 


(ne)ločuje usode.

1-3 of 3