Sprehajanje-Objave

Angel, avtorica: Vanja Čibej, april 2018

objavljeno: 24. apr. 2018 23:32 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 25. apr. 2018 05:06 ]

Sedela je sredi navideznega templja, s spodvitimi nogami v položaju lotusa in meditirala.

Že ure je tako sedela. Na njeno telo je padal ozek trak bele svetlobe, natanko nad njeno glavo, ki se je položno vzpenjal do ozke razpoke, ki jo je delno zakrival vitek bel steber s cvetličnim kapitelom. Vse je bilo navidezno, le ona je videla samoto templja z redom belih stebrov in belo svetlobo, ki se je spuščala nanjo. Potovala je po prostoru in videla svoje čvrsto, vitko, toda mišičasto telo: Lepa sem, je pomislila, ko se je ogledovala nenehno izmenjavajoč perspektivo pogleda. Videla je pšenično zlate lase, ki so bile mehko spete v visok čop, segal je do njenega pasu. Nekaj las je zbežalo srebrni sponki, ki je bil videti kot diadem z drobnimi svetlečimi kristali in spenjal goste ravne lase. Drobni kristali so lovili svetlobo in jo razpršeno odbijali v prostor. Oblečena je bila v bel sari, ki je razkrival njene mišičaste noge: Idealno razmerje med glavo, nogami, trupom, nogami imam. Popolna sem! S pogledom kamere se je sprehodila po čelu, se spustila med krivulje gostih trepalnic, po majhnem nosu do čutnih in polnih ustnic, katerih kotički so se ljubko vihali v dekliško, rožno obarvana in polna lica. Popolna sem! Neznosno popolna!

Njene drobne prsi so se plitko dvigale in spuščale, popolnoma neslišno je zrak krožil skozi njeni nosnici in se izmenjeval s hladnim tempeljskim. Misli je zlagoma umirila: Popolna praznina, ničesar ni čutila, o ničemer ni premišljevala, niti o neskončni praznini, čeprav ji je bila dana, tu in zdaj. Samo vedela je, da je, da obstaja, ta praznina. Tu, zdaj, v tem prostoru, navideznem, v njenem telesu, navideznem, obstaja brez začetka in konca. Je, preprosto je. Ni meglica, ni svetloba, ni šum, ni aura, ni helij, ni ona in ni on, ono je, popolnoma brez mase, je, obstaja in je v njej. Brez čustev, samo je! In zagledala je delec, ki je bila središčnica v okrogli praznini. Zunaj nje je bila praznina. Ona pa je tako …

Središčnica je, praznina je, skupaj sta BIT. Sama na sebi sta popolna, skupaj sta popolna. Vsebujeta oboje, praznino in delec. Zagledala je mnoštvo Biti, ki so lebdeli, se vrteli in sukljali, se združevali in se širili v praznine, dokler ni delec trčil ob drugi delec, se združeval ter zgoščeval. Proces je potekal počasi, če bi jo merili s človeškim časom, na milijone let so se delci trkali med sabo, včasih nežno, včasih silovito in se združevali in razdruževali v meglice, ki so zasedale praznino vedno gosteje.

Prapočelo je mnoštvo Biti, popolnoma enakih lastnosti, sestavljeno iz delca, točke, središčnice brez mase in praznine. Mnoštvo Biti je vseobsegajoče, brez čustev, brez planov, brez želj, brez volje, samo so, obstajajo, lebdijo skupaj s praznino in se trkljajo med sabo – do neznosnosti, do poka, ko so gostejši deli postali močnejši in pojedli BIT in nastala je ogromna razpoka. Tako je nastalo vesolje, tako nastajajo vesolja. Lahko eno vesolje poje drugo? Lahko.


Zdaj je začutila hladen piš, ki ji je segel do trebušnih mišic. Čutila je, da se njenemu vesolju približuje drugo, ki postaja vedno močnejše in bo težko ohraniti ravnovesje. Vznemirila se je.


***

Zaslišala je škrtanje ključavnice, nato glasen šepet med smehom: »Pssst! Ne smeva zbuditi Maje!«

Maja je počakala, poskušala je ne poslušati. Na srečo se je mamina igra končala hitro, počakala je še, dokler ni zaslišala enakomernega dihanja, potem pa po prstih odšla v kopalnico. Zaklenila je vrata, sedla na rob kadi in si pripravila žiletko. Nekaj časa je oklevala, opazovala je svoje roke, polne tankih brazgotin in nekaj svežih ran, potem pa odločno pritisnila konico žiletke v kožo in opazovala, kako je pricurljala kri, zarezala je močneje, da je nastala globoka tanka črta, ki se je počasi razprla in iz drobnih pikic je pricurljala  kri. Rada je opazovala, kako se rana razpira in kako se zareza napolni s krvjo. Zastokala je in globoko vdihnila, da je bolečina malce popustila. Kri je kapljala v umazano banjo in se počasi izgubljala v odtok. Minilo je nekaj časa, ko se je končno otresla zamaknjenosti. Pritisk je popustil, stiska v prsih je bila omiljena, olajšanje neizmerno. S toaletnim papirjem je pritisnila na svežo rano, da bi ustavila krvavitev. Skelelo jo je in stiskala je zobe, medtem ko je skrila žiletko in splaknila kri v banji. Za hip se je videla v ogledalu. Vanjo je gledala neznana deklica. Neukrotljive lase kostanjeve barve si je spela visoko v čop, tako se je zdela nekoliko bolj urejena. S stisnjenimi ustnicami se je celo nasmehnila tuji deklici v ogledalu. Za trenutek jo je obšel občutek krivde, a kmalu zatem si je zaželela, da bi si porezala še desnico.

Preden je zaspala, je dolgo ležala v postelji s široko odprtimi očmi, rana jo je skelela in obljubila si je, da bo nehala početi, kar počne in to preden bi njena mama kaj posumila.


***


»Kaj boš, ko boš velika?« jo je vprašal nočni moški, da bi prekinil tišino.

Kaj te briga. Kdo si ti, da me sprašuješ take stvari? Jebi se in spizdi že enkrat!

»Morilka!« je rekla.

Moški se je zdrznil, a rekel ni ničesar.

Mati je rekla: »Motherfucker! Ne sekiraj se, zadnje čase je nekoliko bolj težavna kot sicer!«


Za deklico!


Vanja Čibej


Hebrew_letter_tsadi



XVII/The Star/Zvezda/Cade/Angel



Kakor žuželke,

zatemnijo poglede

letečih orlov,

izgub smisla življenja,

preživetja oprimkov:


Pandora kleči,

iščoč resnico skrinje

mogočne zvezde:

Brez misli na dobiček

ali izgubo sebe


in …


(presežka pretkanosti).


Le jutranjica

preživetja spodbuja

čez sipine zla.

Nikoli ne omaga.

Rešuje omrtvelost


sij energije:

nje plahno, svetel pogled

zbuja dejavnost.

Brezčasnost umirjenosti

odkriva: cvetlični cilj


(ne)ujetosti jaza.


Usta, avtorica: Vanja Čibej, januar 2018

objavljeno: 6. jan. 2018 00:10 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 6. jan. 2018 00:10 ]




Usta 




(Jao, jao, pa iz tebe pršijo sami hormoni … pa ti si res en primer nabreklega hormonskega mladeniča .  ... kaj naj s teboj, dragi moj … kako naj se izvijem iz te zagate, v kateri sem se znašla po lastni neumnosti in kako naj te ne ranim preveč … Ne moreš biti moj, saj niti sam nisi svoj. Razumeš to poanto? 

Sem ti poskušala razložiti na vse načine, pa me nisi razumel. V svoji zagledanosti vase si mislil, da si moja muza. Saj na neki način si res bil, a ti si igral le svojega. Zelo si bil vztrajen in nasilen, tudi v sanjah! Legel si name in me posiljeval. Da je malo manjkalo, da bi popustila. Morala sem biti groba. Mene je pri vsej zgodbi vedno peljala le sebičnost, kakor tudi tebe, vendar tebi je uspelo, da si me ranil. Čez 20 let bo razdalja med nama enaka, to itak veš!) 

 

»Všeč so mi vse besede na š, tako mehke so, tako erotično delujejo name,« je rekla Maja in pogledala Oskarja naravnost v oči. Oskar je mirno zadržal njen pogled, da je Maja trepnila s trepalnicami in oči osramočeno fokusirala na morje, ki se je bohotilo v sončni bleščavi pred njima. Sedela sta na betonski prevleki na plaži na Svetilniku. 

Dolgo sta bila tiho, ko je Maja jecljavo nadaljevala pogovor: »Vendar pa sem pred kratkim odkrila nekaj, kar mi ni všeč in zdaj se sprašujem, ali ... ali poznaš besedo šibolet? To je stara hebrejska, narečna beseda shibboleth in pomeni žitni klas. Lepa beseda, a ne? Toda šibolet ima še en drug pomen, precej zlovešč. Veliko mesarskega klanja je povzročila.«

»Pa ne beseda!« je rekel Oskar.

»Aha. Beseda. Ena sama beseda, niti ne beseda, en sam glas, soglasnik ššš. Poslušaj zdaj zgodbo iz Starozavezne knjige Sodniki. Zgodilo se je na Arabskem polotoku, ko so tam živela različna semitska plemena, ki so se med seboj večkrat spopadala. Prebivalci Gileada so v veliki bitki porazili Efrajimce. Po porazu so Gileadi zasedli prehode čez reko Jordan, tako da bi preprečili, da bi se Efrajimci naselili med njimi. Da bi Gileadci prepoznali Efrajimce, so tistim, ki so hoteli prečkati reko, zastavili posebno nalogo. Izgovoriti so morali besedo šibolet. Efrajimci niso znali pravilno izgovoriti glasu š in so izgovorili 'sibolet'. Takoj so ga zgrabili in umorili. Baje je bilo v tistem času zverinsko umorjenih 42 tisoč Efrajimcev. Dvainštirideset tisoč!?«

»42 tisoč!« je bebavo ponovil Oskar.

»42!« je enako bebavo ponovila Maja. »Ali je danes kaj drugače? Ali je sploh bilo kdaj drugače? Pa mi smo resnično bedaki! V svoji nečimrnosti ostajamo enako zakrknjeni, kot so bili naši predniki. In mi jih podcenjujemo in govorimo o njih, da so bili primitivni in mislimo, da smo inteligentnejši in se prevzetno bahamo kakšen tehnološki razvoj smo dosegli! Ali res?«

»Jah, evolucija se časovno meri v milijonih letih, mi pa si mislimo, da smo v par tisočletjih naredili kvantni preskok,« je rekel Oskar in že je razmišljal o svojem epskem romanu, o katerem razmišlja že vsaj nekaj let oziroma vsaj od takrat, ko je zbiral Pokemone, in si hitel zapisovati idejo, ki se mu je utrnila, v rjavo usnjeno beležko.

»A veš morda, kaj je povzročilo krvavo bitko, ki so jo izbojevali Gileadci?«

Oskar je nejevoljno dvignil pogled z nekoliko odsotnim izrazom in jo raztreseno poslušal.

»Ker so Efraimovci rekli, da so Gileadci egiptovski begunci!« je rekla in se pri tem zmagoslavno nasmehnila, ker se je dotaknila bistva, potem pa hlastno nadaljevala: »A ni danes popolnoma enako? Poglej, kaj se dogaja z Evropo, in kaj z njenimi prebivalci in njihova odklonilna reakcija do beguncev. Koliko nakopičenega sovraštva do vsega, kar se razlikuje od njih! Vse zaradi občutka ogroženosti, nekega strahu pred namišljenim sovražnikom, pred tem, da bi sami izumrli kot skupina.  Ta strah, to zavračanje ljudi, ki imajo drugačen videz od lastnih zapovedanih norm … «

»Poglej, to je naravni potek evolucije. Zmaga močnejši! Preživi zmagovalec, zgodovina je na strani zmagovalcev!« je zaključil Oskar popolnoma neprizadeto in hladno.

»Potem si midva ne zasluživa, da tlačiva to zemljo! je jezno odgovorila Maja.

»Govori zase,« ji je še rekel.

»Ne, ne, neee! Ne moreš me izločiti in pobrisati vse moje stavke v kratki zgodbi Izgubljeni, ker ne slišiš pravega zvoka ššš! Potem je zgodba tvoja in ne najina!« je rekla s povišanim tonom, pobrala brisačo, jo nekajkrat neuspešno potlačila v torbo, dokler si je ni spodvila pod pazduho, in ga pustila samega na plaži.

 

***

Potrkal je na vrata.

»Žal mi je, če tako misliš.«

»Pusti me in odidi!« je odgovorila Maja. Jeza na Oskarja se je nekoliko razkadila, nekoliko se je je tudi sramovala, a vedela je, da ne sme popustiti. Njuna pot se mora na tej točki ločiti. Ne gre drugače!

 

Za Milana!

 


Vanja Čibej





 


XVI/ 16 The Tower /Stolp/Pe/Usta



Nevihtne bliske,
vidi morje grozeče
potresne sunke.
Nakopičena jeza
spreminja življenjski stil.


Pozejdon gosti,
črno sive oblake,
preplet rdečih alg.
Pretresa labirinte
v visoki pečini

in …

(ruši stereotipe).


Preblisk navdiha
zapletene strukture
kaosa, zmede.
Gradi se pogled na svet
poželenj in ambicij

sij energije:
nje bleščeča potenca
belega bika.
Padajo maske
čistunstva: blazna skrivnost

lažne identitete.

 

Kamela, avtorica: Vanja Čibej, januar 2018

objavljeno: 3. jan. 2018 16:00 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 4. jan. 2018 04:44 ]



Kamela 



Vsako leto eno in isto. December je. V žepu imam listek in na listku napisan seznam, kaj vse moram kupiti za božično kosilo. V vseh teh letih sem se resnično zdresirala (kot bi dresirala majhnega psička, tako neizprosna sem bila do sebe) in le redkokdaj kupim kaj, kar že ni nujno potrebno. Ampak december je … v tem bleščečem mesecu je vse drugače in tako postane zadnji mesec tudi mesec, ko se zavore  utrudijo in popustijo. Velika večina ljudi temu nasede, med njimi tudi jaz sama. 

 

Gremo dalje! sem rekla prijateljici, ko sva srkali vsaka svojo pijačo, ona hladno pivo in jaz ledeno mrzli bambus, namesto kuhančka, saj naju je nakupovalni dan popolnoma izsušil. 

 

Bil je meglen dan. Prav tak kot takrat … v Benetkah, zdaj že davnega časa ...

 

Takrat še nisem vedela, da obstajaš. Torej, vedela sem, da obstajaš, nisem pa vedela, da boš tako močno vplival na moje življenje. Takrat, v Benetkah, sem se prvič z gotovostjo zavedla minljivosti življenja in čas je v tistem obdobju  postajal moj sovražnik in ne več zaveznik. Ne spominjam se več natančno, kdaj sem ti pisala, pred ali po Benetkah, vem le, da sem v tistem času trmasto sklenila, da bom pisala, in da bom napisala knjigo za hčero in sina in za svoje prijateljice. Da bi ostali spomini, morda kakšno opravičilo. Takrat mi je manjkal moški sogovornik.  

Benetke so bile moje obljubljeno mesto, vse od zgodnjega otroštva, ko mi je nek dogodek preprečil, da bi si ga lahko ogledala. No, takrat nisem vedela o Benetkah skoraj nič. Zdaj jih poznam malo bolje in tudi vem, da so me sprejele in da me čakajo. In vem, da se bom v Benetke še vrnila.

 

Ko premišljujem za nazaj, se zdi, da je vse povezano, da nas življenje vodi natančno, po usmerjenih puščicah in pri tem tvori mrežo – videti je tako zelo neurejena, a ves čas povezana in neprekinjena v svojem večnem delovanju, ne da bi pri tem imeli kakšen vpliv na njihov potek. Se mi zdi, da je izbira le iluzija in svobodna volja prav tako. V točki vozlišča je sicer več poti, občutek imaš, da lahko izbiraš, pa ni tako. Kajti takrat, je vse potekalo po neki nujnosti, neznana sila me je vztrajno silila v neki abstraktni cilj, bolj kot sem se je otepala, vztrajneje je name pritiskala, tako zelo, da sem čutila fizično bolečino, tako zelo, da me je vdih zraka zabolel v prsih. Tako bi opisala hrepenenje, ki me je obletavalo takrat, zdaj že davnega časa, ko sta se najini poti srečali. Verjemi, tako je še danes. Le nekoliko bolj trpek je okus ob zavedanju minljivosti časa.

 

Spomnim se zadnjega dne, ko sem bila v Benetkah. Odhajala sem, sedela sem v nabito polnem vaporetu, ovita v šal, rokavice, stisnjena v kot, na leseni klopci, s potovalko ob nogah. Iz kanalov se je dvigala gosta meglica, opazovala sem ljudi, pač to kar velikokrat rada počnem. Sprehajam se po njihovih obrazih, oblekah, včasih je dovolj en detajl, ki zasužnji mojo pozornost, da pomislim, kako je človek zanimiv. V takih trenutkih poskušam razbrati njegovo osebnost in prečitati vso kramo, ki jo nosi na ramenih. To je moja skrivna igra, ki postane včasih tako očitna, da izzovem kakšno neljubo reakcijo, naj vendar neham buljiti vanje. Seveda, moje početje ni preveč kulturno, tako kot ni bilo kulturno pogledovanje v smer dvojice, ženske in moškega. Ampak, tu si odvzamem vso krivdno odgovornost, kajti bila sta vpadljiva, še posebej ženska, ki se je glasno smejala, tako kot se smeje le sveže zaljubljena ženska. Vse, kar je izrekel, namignil, vse kar še bo povedal, vse kar še bo naredil moški, vse kar se je zgodilo moškemu, vsaka njegova gubica na obrazu, vsak trepet, vsak migljaj, je pri ženski vzbudil glasen zaljubljeni smeh in občudovanje in osvajanje in pričakovanje. Ni bila zavita v bundo, rokavice in šal in ni bila stisnjena v kot lesene, vlažne, mokre in mrzle klopce, imela je razprt plašč iz katerega so buhtele prsi, oblečena je bila v lahno obleko pod katero je zagotovo skrivala svileno kombinežo s čipkami. Okoli njiju niso puhteli vlažni, hladni hlapi goste meglice in zanju je bila megla osvežilna,  njuno zatočišče, njun brlog, njuno skrivališče. Njen pubis je pršil v obročkast svet in omamljal moškega, pa če si je želel ali ne. Bila sta v prepovedanem svetu. Tako sem takrat presodila, tako mi je govorila intuicija, tako sem ju prečitala.


***


S prijateljico sva srkali pijačo počasi, raztegovali sva čas lenobnosti, lahkotnega klepeta, sprostitve. Klepetali sva o kuhariji, kaj pa drugega. Pogledovali sva se, vedeli sva, da nama v ozadju šibajo drugačni programi, a si jih nisva upali razkriti. Vse prevečkrat so najine želje izpuhtele v nebo, vse prevečkrat so se tako zgostile, da naju je oblil gosti dež kot v tisti, meni nerazjasnjeni igri, ki se jo gredo nekateri, ko se polivajo s škafom ledene mrzle vode in se pri tem snemajo.


***


Ljubim te! si mi rekel v sanjah.

Morda se nekoč srečava v Benetkah! ti odgovarjam. Kupila si bom svileno kombinežo s čipkami.

 

Za Nicole!




Vanja Čibej

                      


                                                                                             1 | 1 2 3 4 5 6 7 8 9 0



II/The High priestess/Visoka svečenica/Gimel/Kamela 


Bledica jablan
zapeljuje mehkobo
lune: zbira moč. 
Se opojno predaja
čaru zvezdnate noči. 

Njen glavni adut
nedolžnost Perzefone: 
skriva skrivnosti. 
Vznemirja, pripravlja na
strast neodkritih poti 

in … 

(vedno znova umira). 

Izliv mogočne 
reke življenja, ritem
šumljanja sipin, 
blagih vetrov morja. 
Teče svežina, 

sij energije: 
nje smaragdno zelena 
oaza puščav. 
Mehča ostrino mečev 
junakov sonca: Nežno 

reže (pra)bolečino.

Vol, avtorica: Vanja Čibej, januar 2018

objavljeno: 2. jan. 2018 16:20 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 3. jan. 2018 16:07 ]



Vol 


(Danes bom štela zamahe. Tako kot že neštetokrat. 

Pomočila sem močo v vedro, z ročajem zamahnila zdaj v levo, zdaj v desno, pri tem opazovala milne mehurčke, ki se še niso utopili v umazaniji tal nekega lokala v Izoli. 

Ne, ne me siliti, da bi vam izdala  ime lokala, kajti nočem delati reklame, saj tudi zelo prefinjenega imena nima, nekam vsakdanje je, če sem iskrena. Jaz pa hočem v tej zgodbi uporabiti samo zveneče besede, na primer kot je Parrhesia. Parhesia pomeni svobodni in odkriti govor, tako je rekel neki znani francoski filozof, beseda pa izhaja že iz stare grščine. Od danes dalje bom poskušala pisati resnico, drzno in resnično resnicoljubno, ne glede na to, koliko tvegam na račun lastne reputacije in ne glede na morebitno škodljivo vplivnost na mladino. Kajti, ravno mladina je glavna tema te zgodbe. V tem trenutku niti še ne vem, kako bom slednje izpeljala. (Medtem sem že nekajkrat pobrisala tla in pri tem, navkljub vonju po lavandinem čistilu, pozabila šteti.) Ok. Poskusila bom oceniti število zamahajev v levo stran, potem bom pomnožila z dva – na desnico nikakor ne smem pozabiti, potem bom ocenila razdaljo že počiščenih tal, nakar bom ocenila kvadraturo lokala in izračunala število mojih robotskih gibov  pri brisanju tal v tem prostoru, v malem obmorskem mestu, za katerega prebivalci trdijo, da je najlepše mesto na svetu. Pri končnem rezultatu bom upoštevala svojo sigurno napako pri oceni, odštela še vse nepotrebne gibe ter prištela dejstvo, da je tu pa tam potrebno zaradi trdovratnega madeža oplesti z močo večkrat, se pri tem morda skloniti in uporabiti vso svojo moč v dlaneh in prstih in včasih pokrempljati z nohti. Tako bom dobila optimalno vrednost števila zamahov mokre metle in optimalen čas. Na čas ne smem pozabiti. Čas je kdaj moj zaveznik, kdaj pa tudi ne.

Predvidevam, da velja zadnja zgornja trditev za skoraj vse ljudi, kajti bog Kronos ne izbira tako kot izbira človek. )

***

Tako vihtim metlo, dan za dnem, za petek in svetek, neutrudno, včasih bolj zavzeto, včasih manj, popolnoma odvisno od jutranjega razpoloženja. Včasih si domišljam, da sem Queen of SuperMop, a zadnje čase, ko se malo bolj natančno opazujem, me nadleguje dvom, navkljub temu, da si ponavljam mantro (brez religijske inspiracije), kako uživam pri tem delu in kako zelo sem srečna in hvaležna lastniku lokala, da mi daje kruh. Kajti začela sem dvomiti v svoje poslanstvo, kajti zelo sem se osamila, kajti takoj ko neham opletati z metlo in krpicami, se zatečem v svoj dom, prižgem televizijo, se vržem na kavč in spim medvedje spanje. Dan za dnem. Vedno enako dolgočasno, vedno z enakim ritmom, ki me spominja na električno glasbo, ko opletajo mladeniči in mladenke z glavami - kot bi imeli na glavi en velik močo z neštetim številom mokrih trakcev. Nič več ni otrok cvetja, punka, metala, trdega rocka kot v starih dobrih časih.

 

(med tem časom sem nehala računati, kajti danes se nahajam na drugačnem bregu)

 

Danes premišljujem o fantu, ki ima rojstni dan na zadnji dan v letu. In danes je ta dan. Z zgodbo mu poskušam predstaviti lastno počutje drugorazredne državljanke, z etiketo, ki mi binglja za vratom in zateguje moje grlo. Danes se doživljam izključena, revna, brezposelna in z odvzetim statusom po lastni krivdi, totalno potopljena v resignirano skupino, kjer je vsak uspeh nemogoč, pa če se še tako zelo trudiš, pa če podrgneš tla vse do sterilnosti. Danes je en tak dan.

 

To se mora danes nehati! je rekel Eric Garner, dihnil je: Ne morem dihati! v svet, ki sovraži vse, kar je drugačnega, in izdihnil.

 

Dragi moj!

Nikar ne izdihni še ti in poglej me globoko v oči (rime so ti všeč in rad jih poješ!). Jaz sem v tvoje že zdavnaj pogledala. Zelo so lepe in imajo globino, to ti povem. Danes je tvoj dan in izberi besedo Parrhesia. Misli resnico, hodi v šolo, opazuj, uči se, ne izključuj in postani viden. V resnično dobrem; brez manipulacij, brez goljufij, brez fige v žepu! Jaz verjamem vate, kot verjame vate tvoja mati. Kronos je na tvoji strani.

***

Odnese me na nedavni jasni zimski dan. Po čiščenju lokala sem, tako kot vedno, prišla domov, legla na kavč in prižgala televizijo. Trdno sem zaspala in sanjala, da sem se prebudila: Pogledala sem v desno in skozi okno ugledala trdo temo, zunaj je divjala nevihta, pokale so strele in grmelo je kot na sodni dan. Koliko je ura? Ali sem prespala ves dan? Ne morem odpreti oči, lahko jih samo priprem. Obrnem glavo v zid, v levo, in zagledam bleščečo in prskajočo svetlobo. Široko odprem oči, toda bolečina je prehuda, svetloba premočna, zavem se, da lahko oslepim, zato zamižim. Zeus je neizprosen in ozka je pot, med dnevom in nočjo, med svetlobo in temo, med dobrim in zlim. Neprestano lovim ravnotežje, da ne zdrknem z nje. Ni lahko!

 

Za Noela! 



Vanja Čibej


                                                                                         


                                                                                               1 | 1 2 3 4 5 6 7 8 9 0




0/The/Fool/Norec/Alef/Vol 


Tam, kjer je konec: 
je začetek vihrave 
želje: in samo je: 
Čaka ga izpolnitev 
odmišljenih bolečin. 

Lahkotno izbira
Dioniz potovanja: 
prečka Rubikon. 
Neustrašno tvega poti, 
neodkrite, mamljive 

in ... 

(nerazumljen je včasih). 

Nestvarnost reči: 
umiranje ljubezni
beračev, kraljev, 
zabavljačev zvestobe, 
rojeva nov spiralni 

sij energije: 
nje oranžne modrine, 
odsotnost očesnega 
stika odstira pogled 
neznanih poljan: novih 

dokazov (ne)ljubezni.

Okno, avtorica: Vanja Čibej, januar 2018

objavljeno: 1. jan. 2018 03:37 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 2. jan. 2018 15:28 ]




Okno




V jedilnici je bila velika miza pogrnjena z belim lanenim prtom, na njej pa dva pogrinjka in prižgana svečka, medtem ko se je gospod R. še vedno vrtel po kuhinji in v črni ponvi pekel že prej kuhan krompir, in mi raztreseno rekel, naj kar sedem, samo krompir popeče, pa bo večerja pripravljena, in tudi tokrat odklonil mojo pomoč. 

“Ne morem več pisati!” sem rekla, toda nihče mi ni odgovoril, slišala sem le ropotanje loncev in cvrčanje krompirja. Medtem sem si ogledovala sliko dekleta, ki je lizala sladoled v obliki Tartinija, z ozadjem Pirana v ptičji perspektivi. Res nenavadna slika! Sicer sem si jo že večkrat ogledovala, toda tokrat se mi je zdelo, da dekle od nekod poznam. Kmalu je gospod R. položil ponev na sredo mize, prijetno je zadišalo in spomnila sem se, da že dva dni nisem jedla. Planila sem na hrano, gospod R. pa se mi je le smehljal in polnil moj krožnik in kozarec z vinom.

“Ne morem več pisati!” sem ponovila, ko sem spila že drugi kozarec vina. Gospod R. mi je rekel, da se lekcij še nisem naučila, in da dvomim v njegovo teorijo, ki mi jo je že večkrat razlagal. Ni ga pretirano zanimalo moje stanje! Potem sva klepetala, gledala televizijo, ko sem mu začela pripovedovati o svojem morebitnem romanu, ki bo pripovedoval o človeku iz prazgodovine, ki je prišel iz Andromede z nalogo, da poslika jamo z natančnimi navodili in načrti zvezdne karte. Pri tej nalogi se zgodi nezgoda, ker se vanj naseli duša iz prihodnosti (seveda mu nisem povedala, da sem ta duša jaz), ki mu pomaga izdelati stroj za izdelavo matric, kjer je zapisana celotna zgodovina vesolja, človeštva in njegov razvoj v prihodnosti. Vse bi bilo morebiti v redu, če pri tem ne bi naletel na odpor risarke, ki je vrgla stroj v jezero. Ta nesreča je imela katastrofalne posledice za celoten razvoj človeštva na zemlji … Na dolgo in široko sem mu razlagala vsebino romana, dokler se nisem zapletla v nesmisle in slepe ulice, od koder nisem več znala nadaljevati. Spet me je popadla tista vrsta jeze, ki sem jo prvič začutila, ko sem razmišljala o vsebini romana, zato sem se odločila, da grem spat, gospod R. pa mi je za lahko noč rekel, naj ukažem svojemu višjemu jazu, naj reši situacijo. Ščetkala sem si zobe, dokler me niso zabolele dlesni, legla sem v posteljo in se potopila med zvezde, ki so skozi okno sijale na jasnem zimskem nebu. Bile so moje prijateljice, moj višji jaz, bi morda rekel gospod R. Razpršila sem se v zvezdni prah.


Bila sem se na široki cesti, ki se je vzpenjala v lahnih zavojih, ko sem zagledala mesto pred sabo. Mračilo se je že, ko sem vstopila skozi velika vrata, med širokim zidovjem iz rdeče opeke. Šla sem mimo visečih vrtov in prišla do ulic prepolnih ljudi, živali, zajezene z ozkimi visokimi hišami. Povsod so bile prižgane svetilke, povsod vrvež, kmetje in ribiči ter drugi trgovci so vpili in ponujali meso, ribe, zelenjavo, vlačili sem ter tja košare s sadjem, zaboje z začimbami, vrče z vinom, neka deklica se je zaletela vame in mi izmaknila ruto, ki si je nisem dobro zavezala. Pospešila sem korak, ko sem prišla na ulico, ki je bila mirnejša od prejšnje. Iz gostiln so odzvanjali glasovi vojakov, krčmarji so pripravljali gostije za vojskovodje, umetnike, učenjake, ki so se gostili in napajali z enormnimi količinami izbranega vina, ki je teklo v potokih. Tudi trgovci še niso zaprli svojih prodajaln, ogovarjali so me in vabili v svoje prostore ter ponujali čaj. Ti ljudje so bili tudi bolje oblečeni kot tisti kričeči, toda še vedno nadležni in primitivni. Želela sem se jih otresti, ko sem prišla na naslednjo ulico, ki je bila skoraj prazna, z razsvetljenimi prodajalnami, v katerih so prodajali umetnine, posodo, tkane preproge, okovane skrinje, drobne zlate sponke in nakit iz dragih kamnov. Takoj sem prepoznal svojo trgovino in stopil vanjo. Pripoznal sem tudi, da sem moški. Vse je bilo na svojem mestu in iz ozadja prodajalne se je slišal ropot in pogovor sužnjev, ki so delali pri meni. Vesel sem bil, ker sem ponovno doma, v Babiloniji. Že sem hotel preveriti, ali so sužnji opravili svoje delo tako, kot sem naročil, ko je v prodajalno vstopila ženska v temno modri obleki, ki jo se spremljala dišavna esenca po timijanu in nisem se mogel premagati, da je ne bi s poželenjem pogledal nekoliko globlje v oči, ki so blago zapeljevale. Nekaj časa je bila že skoraj vsiljivo molčeča, ko je spregovorila z glasom, ki se ni skladal z njenimi milimi gibi: “Naročam okroglo ogledalo za kraljico! Ogledalo naj ima podobo petih svetinj. Izdelano mora biti do sedem dnevnega slavja v čast boga Bel-Marduka v templju Bela. Kmalu ti prinesem Nam-Bur-Bi.”

Na mizo je vrgla nekaj kovancev in odšla. Vedel sem, da me bo stalo glave, če ne izpolnim pravočasno naročila. Zaskrbelo me je!


Lili se je zbudila sredi noči in se spomnila svojih misli, tik preden je zaspala. Vzela je beležnico in si zapisala: Babilonija, bronasto ogledalo, obrtnik, svečenica v modrem, tempelj Bela, svetinje: sonce, bik, zmaj/kača, orel, riba, nato pa sedla za računalnik in poskusila razvozlati zgodbo. Odkrivale so se ji zanimive reči. Najprej je naletela na božanstvo Enlil, opisan kot gospodar duhov, njegov ukaz ni bilo mogoče spreminjati, kajti odrejal je usodo. En naj bi pomenil magična, Lil pa duh. Tedaj je pomislila na svoje ime - Lili. Zazdelo se ji je, da bi uganko svojega življenja lahko rešila z raziskovanjem zgodovine Mezopotanije. V glavi ji je donela beseda Namburbi, in po nekaj klikih je ugotovila, da so tako imenovali besedila, ki so jih takrat uporabljali za prerokovanje, bodisi skozi drobovje živali, ali s pomočjo kadila.

Nikakor ni znala povezati gorovja, jamskega človeka in zdaj Mezopotanijo, izdelovalca ogledal in svečenico. Njeno nalivno pero je mrtvo obležalo.


***


Končno imam nekaj več časa, v mestu vlada januarsko mrtvilo. Lahko pišem. Lahko izdelam načrt svojega novega romana. Morda pa je rešitev uganke, da bi morala postati pesnica, namesto romanopiska. Poskušala sem napisati pesem, a dlje kot do prve kitice nisem prišla.


Sem te hotela na mah pozabiti 
kot mačka zvito tvoje kremlje skriti 
v valovanje obzorja oditi 
čuteče bitje. 


Potem sem se spomnila na praprateto Elizabeto in na Lili, ki je, če bi pisala pesmi, ne mogla umestiti nikamor. In ker sem se neprestano lovila v zanki, sem sklenila, da stopim do indijske trgovine, kjer prodajajo kadila. Kupila sem timijan in kadilnico, ki sem jo želela takoj preizkusiti. Morda si ustvarim samosvoje ozračje in dobim navdih. V sobi sem prižgala kadilo in opazovala dim, spiralasto je zaokrožil in se razpršil v zrak ter se dotaknil mojih nosnic s katerimi sem lovila vonjavne hlape. V večerni mrak sem se razpršila še sama. Začela sem pisati. Pero je prijetno škrepetalo po papirju, kot rahel poletni dež, ki prijetno ohladi vročično lice. Toda namesto, da bi pisala o obrtniku iz Mezopotanije, me je zaneslo v drugo sfero. Postala sem Karel Veliki, frankofski kralj!? Zavedala sem se svojih nenadnih, haptičnih misli, da gre le za trenutno, navidezno resničnost, ki se bo razblinila takoj, ko bom to želela. Zdaj sem se teh preskokov že navadila in ni me več skrbelo, da bom ostala ujeta v njej.


Začela sem pisati: Vedel sem, da moram vzpostaviti nek nov začetek, kar bo šele v prihodnosti nastalo. Iz vsega skupaj lahko nastane dobra zgodba, o kateri bodo raziskovali še dolgo, tudi ko mene ne bo več. Če bom le dovolj pogumen, spreten in taktičen, lahko ustvarim svoj imperij. Zadovoljen sem z razvojem dogodkov, s Sasi je šlo lažje kot sem pričakoval, čeprav so brezbožneži in se upirajo krščanstvu. Medtem, ko sem ob prasketanju ognja v peči v miru premišljeval, je v sobo vstopil moj svetovalec. Bil je vidno razburjen, ko mi je poročal, da smo v bitki s Sasi izgubili odposlance in kar dvajset plemičev: Name se je naselila jeza, tista že znana, ko se začnem tresti in ki povzroči, da preide v bes. Sovraštvo do nevernežev je doseglo svoj zenit, prelomili so svojo obljubo zvestobe, in me izzigrali. Izdan sem! sem zakričal. Vpoklical sem vojsko, zbral sem svojo vojsko, se oblekel v bojno opremo, trdno odločen, da pobijem vse izdajalce, podložnike pa prisilim h krstu. Bil sem prepričan, da ni druge rešitve. Mogočen imperij je čakal na razrešitev. Krenili smo na pot.


Od tu dalje se je pero zataknilo v papir. Nemočno sem strmela v madež, ki je postajal vedno večji, dokler se v papirju ni naredila luknja. Nadaljevala sem s pisanjem. Moja vojska, strast po nasilju, je zmagala, meči so rezali ude, kri je škropila okoli, boj pa vedno bolj krvav in okruten; toda kot vse mine, je tudi ječanje in rotenje ranjenih vojakov zamiralo, vojni rogovi in vse ostalo je potihnilo v srhljivo tišino: Premagali smo Saksonce, to je edino kar šteje. Višji cilj me je omamljal in prepričan sem, da opravičuje sredstva in presega vse, kar je bolj posvetno. Pravkar sem bil priča prenosu moči, iz tujih rok v svoje in ta misel me je delala nekoliko blaznega. Vojski sem dopustil, da se je po bitki predala razvratu, dovolil sem kraje, posilstva. Spremenili smo se v tabor pijancev, iz vozov in krčem je teklo vino, poveljniki in vojaki so nastavljali svoje čaše in preganjali nemočna dekleta.


Toda, kaj ima Karl Veliki opraviti z Lili, junakinjo romana v obrisih? Navidezno nič, na najbolj abstraktni ravni pa morda. Lili je namreč prenehala s pisanjem, prebrala odstavek, ki ga je pravkar napisala in ga prečrtala. Ne more se pretvoriti v nekega imperatorja, se vživeti vanj in uporabiti bitko kot snov v svojem romanu. Kako naj vpelje vanj sebe? Želela je napisati sodobno zgodbo, ne pa zgodovinski roman, ki presega njeno znanje. Pa vendar je čas sedanjosti posledica naše preteklosti in Lili je njen izvržek. Khmm. Lahko bi vpeljala neko romanco, dodala malo erotike ali karkoli. Pogledala je svoje roke. Zdelo se ji je, da so krvave in soba je bila prepojena z njenim sladkobnim vonjem.


Ah, gospod R. Kako naj se strinjam z vašo teorijo matric?



Za Robija, Vanja Čibej



                                                                                              1 | 1 2 3 4 5 6 7 8 9 0




IV/The Emperor/Cesar/He/Okno



Moč presoje in
praga radovednosti
svetovne: je on.
Ureja kaos prizme
tekočin blesk kristalov.


Praoče ognja,
Zeusovih strel in groma:
širi vesolje.
Je mogočen, jasnina
pogleda krepi zaklad

in …

(neusmiljen je včasih).


Žrtvuje prstan
v zameno doslednosti
obljub spiralnih,
svetlobnih cest granita.
Leskeče se prah


sij energije:
nje vijolično zlate
niti pletiva.
Veličina prestola
odstira skrivnost: Razum


jekleni eksistenco.

Oko, avtorica: Vanja Čibej, marec 2017

objavljeno: 28. mar. 2017 01:19 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 28. mar. 2017 01:53 ]



Oko 


Srečala sva se na enem izmed številnih predavanj, kjer prodajajo upanje na poslovni uspeh. Povabil me je na kavo. Nisem bila prav prepričana, ali bi povabilo sprejela, kajti Evgen Vovnik je bil videti kot bi prišel iz preteklosti, no, ne preveč oddaljene, zdelo se je, da se je zanj čas ustavil nekje v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Pa sem vseeno šla, na kavo, namreč. Kajti posebneži so me vedno privlačili. Klepetala sva. O tem in onem. Povedal mi je, da je kirurg in patolog, jaz pa sem mu povedala, da pišem pesmi, včasih tudi prozo. Tako, zelo na hitro sva se predstavila drug drugemu, spila kratek espresso in si izmenjala telefonski številki. Prepričana sem bila, da sva se takrat zadnjič videla, kajti njegov poklic me je navdajal z rahlo tesnobo, ki se mi je zdela, kot manjše opozorilo, naj se ga raje otresem, ko me je čez nekaj mesecev poklical in mi predlagal, da bi skupaj napisala roman. Sem pristala!

Tisti čas sem bila namreč zaljubljena. V pisanje in v moškega. Oboji odnos je bil enostranski, kajti ljubezen se je razvijala samo z moje strani. Bila sem nesrečno zaljubljena in ta svoja notranja občutenja sem prelivala na papir, saj mi drugega ni preostalo. Tako so bila moja besedila polna romantiziranja, vse, kar sem napisala, so bile same smeti. Tako so mi rekli tisti, ki se razumejo na literaturo. Pa sem le želela spoznati tista prava občutja, o katerih pišejo moški, želela sem postati dobra pisateljica, če že ne vrhunska. Želela sem tudi raziskati, zakaj so ženske pisateljice tako malo cenjene in zakaj jim pripisujejo pisanje ženskih romanov, s slabšalnim prizvokom. Skratka, tistikrat sem živela v precej nedefiniranem in kaotičnem svetu. 

Toda Evgen Vovnik je imel druge načrte, ni me želel za soavtorico romana, potreboval je tajnico, ki bi prepisovala njegove na roko napisane tekste, jih popravila, uredila, svetovala, ga vodila, dodala in odvzemala in raziskovala občutljive teme. Želel je, da bi zgodba nosila pravo vsebino in da bi njegova knjiga postala bestseler. Kateri pisatelj pa si tega ne želi? Pristala sem na vse njegove pogoje, samo da bi zaobšla lastno blodenje, ki me je potiskalo v neznane labirinte brez izhoda. Sama sem želela temeljit preskok v svojem življenju.

Uspel je. Preskok. V brk vsem, ki prisegajo na linearnost, kajti skok se je izkazal za pravo odisejado. Naključjem pa tudi ni bilo videti konca.

Kakšno leto prej sem se vračala iz obiska pri teti, prepričana, da se mi dogajajo čudovite reči, le malo sem se jih plašila, od časa do časa se mi je dozdevalo, da ne živim več v tem svetu, ampak v nekem drugem, vzporednem svetu, ki me je le občasno vrgel v realnost, ne da bi na vse skupaj imela kakšen vpliv. Ko sem bila med vožnjo tako izgubljena v svojih mislih, sem zgrešila izhod iz avtoceste in se znašla, prvič v življenju, na Občinah, v rojstnem kraju Evgena Vovnika, kjer sva se, mnogo mesecev kasneje, tudi prvič, sestala na delovnem sestanku. Občine so majhen kraj in ni mi bilo težko najti mesto srečanja. Bila sem vznemirjena in v majhni, domači gostilni sva se dogovorila, o čem bova pisala; uspelo nama je celo zasnovati kratek roman, zelo na grobo, pa vendarle. Tako sva se zmenila, kratek roman, morda še bolje novela. Nelagodje, omenjeno na začetku zgodbe, sem uspela potlačiti in priklopila sem se na neki drugi svet. Ni bilo težko. Ni bilo težko niti opazovati Evgena; Bolj zajeten kot pred meseci, plešast, oblečen v svileno modro obleko, namesto kravate je srajco krasil niz srebrnih, debelih verižic na katerih so bingljali kamni različnih barv. Na sredincu mu je poplesaval prstan in njegove roke so bile popolno nasprotje velikemu telesu, bile so nežne, skoraj deške, še bolj so spominjale na dekliške. Evgen je bil tisti večer drugačen kot takrat, ko je bil videti ostarel frajer iz osemdesetih let. Bil pa je še vedno zgovoren in težko sem prišla do besede. Škoda le, da je govoril tako nepovezano, skakal je iz ene topike na drugo in največkrat nisem bila prepričana ali ga prav razumem. Ohranil je staromodnost, kajti obnašal se je kot kak angleški gentleman, in ker takih manir nisem bila vajena, me je s svojo pozornostjo spravljal v zadrego. Ampak, vsega se privadiš, tudi svoje običajne zadržanosti sem se počasi otresla, vse za fantastično pripoved, ki se je obetala.

Pisanje, sestanki v poznih večernih urah, ko sva iskala bare, ki so odprti tudi ponoči, je obrodilo uspeh. Popisanih listov se je nabralo za dva polna fascikla, kajti zgodba, ki sva jo pisala nikakor ni bila trivialna, bila je polna enigem, spominjala je na roman Ime rože, vsaj po obsegu; takrat na ta roman nisem niti pomislila, šele zdaj, ko to pišem in se poskušam spominjati vseh epizod z Evgenom, sem se spomnila nanj. Sama sem bila fokusirana na nekaj kratkega, nekaj kar lahko prebereš v eni noči brez sna, tako sva se zmenila na začetku. Vsebina se je širila in širila, me ovijala v svoje lovke, in Evgen je postajal vedno bolj podoben seskom, ki so se priseskovali name, me dušili in grozili, da potonem v lastnem črnilu. Človek božji, Evgen Vovnik je namreč globoko veren, ali piševa slovensko verzijo družinske sage, triler v nadaljevanjih, vse od velikega poka, kaosa, vse do danes? Izgubljala sem se v nadrobnostih, pripoved se mi je vedno bolj izmikala. Komaj mi jo je uspelo nekako zajeziti, že mi je Evgenov rokopis, na katerem je nizal dogodek za dogodkom, uganko za uganko, umetnost, znanost, medicino, prvinskost, teologijo, magijo črno in belo, alkimijo, razne teorije zarot, smrt, halucinacije, sanje, vojne, razbil vse temelje zgodbe. Kakor so me begali koščki posameznih zgodb in junaki, ki so se počasi odkrivali kot Gregor Samsa, tako me je begal osrednji junak najine zgodbe. Glavni lik se je, kajpada spreminjal ves čas, tako kot se je, iz sestanka na sestanek, spreminjal Evgen. Srečevala sva se nekaj mesecev, nedeljo za nedeljo, večerni pogovori so se največkrat zavlekli do zgodnjih jutranjih ur. Abstrakcija, konkretizacija, absurdnost, simbolizem, Evgenova arhaična slovenščina, novi red, modri lemurji, človek, humanizem, evgenika, umiranje, žrtve, posameznik, globoka depresija, vera v Kristusa, sovraštvo, pohlep, posilstva, smrtni grehi, čarovništvo, krivoverstvo, Dantejev pekel, psihično nasilje, nacizem, skeleti aligatorjev, metamorfoza. Vse v eni sami novelici. Če sem na začetku iskala izhod iz labirinta, sem se takrat v njem vedno bolj izgubljala in zazdelo sem mi je, da bom zatavala vse svoje življenje. Skupaj z Evgenom. Poraz na polni črti. Pa je imel tako dobro zgodbo. Saj priznam, tudi sama sem k temu močno pripomogla, enigmatika in računanje in numerologija in historija, vse je bilo zame privlačno, toda kazalo je, da sva zašla. In begale so me nedeljske nočne ure.

(Tu bom zgodbo zaobšla. Zbrati moram misli.) Odšla sem na balkon. Zagledala sem srako, ki je stopicljala na žlebu, od nekod se je zaslišalo čeketanje, nato je iz neba priletela cela jata (ob letu imajo tako čudovite peruti), se posedla po vejah mogočnih iglavcev, ki so se pripogibale in pozibavale pod njihovo težo in v zboru kričale v pozen popoldan. Spomnile so me, da so me tudi takrat, ko sva z Evgenom pisala, ponoči zbujale prav one in danes še vedno občutim podobno nelagodje - kot takrat. Zdaj si poskušam obuditi Evgenove poteze, slišati njegov glas, pa si ga ne morem priklicati. Kajti Evgen je poskrbel, da je bil vsakokrat drugačen. Večkrat sem ga peljala na strunjansko plažo, kjer se je okopal in plaval, zvečer pa sva se dolgo v noč pogovarjala in snovala zgodbo. Kar nekoliko romantično na prvi pogled. Toda, še vedno je bil brez vozniškega dovoljenja, ki so mu ga, po njegovem mnenju zaplenili, popolnoma po krivici. Malce se je neke ženske dotaknil pri vzvratni vožnji, in ker se jima ni posrečilo dogovoriti zaradi njenega histeričnega napada, je nujno prišla policija in napihal je nekoliko več alkohola od dovoljenega. Medtem ko je o dogodku pripovedoval, je njegov glas postal piskajoč, in bil popolnoma podoben histerični ženski, o kateri je pripovedoval.

Te noči, to posedanje po barih v poznih nočnih urah, Evgenova strast in sčasoma tudi neotesanost, mestoma histeričnost, njegovo nenavadno vedenje in zgodbe, so postajale srhljive. Bil je vedno bolj posesiven. Če me je nekoč prosil, da ga pridem iskat, ali da ga odpeljem domov, je čez čas postalo samoumevno. Zdelo se je, da popolnoma gospodari z mojim časom, a čas je vendarle tako dragocen, zlasti če imaš ambicije, da bi tudi sam kaj napisal.

Bilo je neke pozne pomladi, ko sva se dogovorila, da se dobiva v baru, kjer sva se popolnoma udomačila. Takrat je že lahko vozil. Spremljala ga je neka gospa, ki ji je galantno odprl vrata, ko sta pristopila k mizi, kjer sem sedela, je gospo predstavil, a sem ga prosila, ali lahko z njim govorim na štiri oči, saj sem želela najino zgodbo zamejiti. Grdo me je ozmerjal, videla sem, kako so ostali gostje začeli pogledovati proti mizi, ostala sem brez besed, osupla, jecljajoča sem vstala in zapustila bar. Med tem, ko sem s tresočo roko poskušala prižgati avto, sem videla, da je gospe kupil rože in se ji opravičil, mene pa je ošinil s pogledom in prepričana sem bila, če bi imel orožje, bi mirno sestrelil vame vse naboje iz šaržerja. Tisto noč sem si prisegla, da prekinem z njim vsakršno sodelovanje.

Toda. Zgodba me je mučila. Bila je nedokončana. Zaplet se je zgodil tik pred epilogom. Poletje se je nagibalo v jesen in več dni sem se borila sama s seboj in razmišljala, ali naj ga pokličem. Ne maram nedokončanih zadev. Jeza na Evgena me je v tem času nekoliko popustila in premagala sem grozo pred telefonom.

Na sestanek je prišel popolnoma preobražen, shujšan, v kavbojkah, vetrovki, čez ramena mu je visela zamazana športna potovalka, bil je neobrit in na glavi je imel poveznjen klobuk. Deloval je mlajši, toda zanemarjeno, neprespano in predvsem zdolgočaseno. Ni me več spominjal na robato žensko, tudi ne na nekoga, ki je močno sovražil ženske, ne na mojo teto, ne na Prometeja in njegova jetra, skratka bil je nekdo drug. Navkljub vsem prejšnjim poskusom, da bi se tikala, sva spet pristala na vikanju. Tako sva ohranjala distanco. Šele, ko je povlekel šop papirjev in rokovnik in ko sva se lotila branja teksta, me je njegov glas prepričal, da je on, Evgen Vovnik. No, ni me prepričal samo njegov glas, kajti tudi novi zaznamki iz rokovnika so bili ročno popisani z njegovo tipično zdravniško, nečitljivo pisavo, z različno usmerjenimi puščicami in kratkimi zaznamki in za hip mi je bilo žal, da sem zopet podlegla radovednosti. Zgodba se je nadaljevala, noči iz nedelje na ponedeljek so bile spet nekaj mesecev rezervirane za Evgenove monologe.

Zadnjič sva se srečala 25. junija. Zamujal je. Preoblekla sem se v pižamo, ko je zazvonil telefon. Bil je on. Opravičeval se je, da je imel nujne opravke in da lahko pride okoli 22. ure. Hotela sem ga zavrniti, a nazadnje sem privolila.

***

Pogledal me je s preroško resnobnostjo in rekel: »Še zadnji popravki in zgodbo sva zaključila.«

»Kako, saj manjka še zadnje poglavje? Zgodba še ni zaključena. Ali boste zadnje poglavje sami napisali?«

Ni mi odgovoril. Pospravil je papirje v aktovko in zanj se je zgodba natanko 26. junija ob enih ponoči končala. Rekel je, da morava na dogodek nazdraviti in naročil je dva jägermaistra, ne da bi me vprašal, ali si pijačo sploh želim. Ponudil se je, da me pelje do doma, dobrih petsto metrov od bara, kjer sva bila. Takoj mi je bilo žal, da sem pristala, kajti ko sem vstopila v avto, sem zagledala strašen nered. Avto je bil nastlan s papirčki, obleko, potovalkami in smrdel je po jedki tekočini.
Prestrašeno sem ga pogledala, potem se je zgodilo, česar se je bilo za bati in kar je bilo neizogibno. Sprevidela sem, da sem se izpostavila nevarnosti. Zagledala sem krošnje pinij, ki so se mi zazdele kot frizura Amy Winehouse, natupirane in pajčolanaste, skoznje je sijala skoraj polna luna. Iščem primerno izrazno moč, da bi opisala tistih nekaj sekund. Pomislila sem, da me Evgen pelje v svoj laboratorij, da me bo razkosal in preveril zdravje mojih jeter. Razkosal me bo, kot secira trupla v mrtvašnici in me spremenil v kup mrtvega mesa. Čutila sem rahlo omotičnost in slabost. Pomislila sem, da mi je v pijačo dal pomirjevalo. Ubil me bo! Tako kot je ubil nekaj likov v svoji zgodbi. Še prej me bo mučil …

Moje oči so se spogledale z njegovimi, toda le zaslutila sem njegove črne oči in blazni pogled. Zasmejal se je. Ni bilo sledu o njegovih negovanih zobeh, zagledala sem le škrbine.


Za Marka, Vanja Čibej


1 | 1 2 3 4 5 6 7 8 9 0


XV/The Devil/Hudič/Ajin/Oko

 

 Misel odpira

drugo misel, skušnjavo

temačnega dne.

Ples ob zvokih piščali,

med zidovi votline.

 

Nedostopnost prostora,

mikavnost Pana, biti,

satira rogov.

Po gozdovih nebuloz

rahlja kosmati objem

 

in …

 

(opušča okamenelost).

 

Nemoralnost, sram:

otresa zrele hruške

sočnost darila.

Narava kliče izvir,

ujetnika nagona,

 

sij energije:

nje oranžna toplina

tali mrzli led.

Pentagramovo oko

ruši mit: pretvarjanje

 

svojega (ne)sebstva.

Riba, avtorica: Vanja Čibej, februar 2016

objavljeno: 15. feb. 2017 19:23 avtor: Spletni čas - Inovelmedia



Riba 


Kakor vsako jutro, jo je prebudila budilka, ki je vztrajno zvonila, vse dokler ni izklopila alarma. Vstala je, si pristavila kavo na štedilnik, si zvila cigareto, in odšla v kopalnico. Ob prižigu luči se je samodejno prižgal tudi radio, ki je oddajal božične pesmi. Zanjo so bili, poleg januarja in februarja, predbožični dnevi najbolj žalostni dnevi v letu. Žalost se je kot meglica razširjala iz neizmerne količine ledenega neba. Tega si ni znala nikoli razložiti. Ne žalosti, ne te enormne količine hladu. Z odporom si je slekla pižamo in vstopila v kad. Med prhanjem so sledila jutranja poročila. Žametni ženski glas, tako primeren za prehod iz spečega stanja v budnost, je sporočal, da se je v Berlinu zgodil nov teroristični napad. Na božično tržnico blizu katedrale Kaiser-Wilhelm je nekdo v množico zapeljal tovornjak, podobno kot se je poleti dogodilo v Nici, in kosil vse pred sabo. Umrlo je dvanajst ljudi in devetinštirideset ljudi je bilo ranjenih - v Berlinu, koliko mrtvih je bilo v Nici se ni spomnila. Koža se ji je naježila, ni pa vedela, ali od mrazu zaradi stika z vodo, ali od groze ob tragični novici. Menda so povsod v Berlinu okrepili varnost. Ženski glas je nadaljeval s poročanjem o odmevih v svetu, kako so glavni svetovni akterji, kanclerji, predsedniki vlad, držav, premierji in veleposlaniki od tod in tam, bolj ali manj vzneseno obsodili teroristični napad, preko tiskovnih konferenc, preko twitterja, med reportažami, intervjuji in podobno. 

Ana Bolje Cvetkovič je zaprla oči in poslušala in si za trenutek zaželela, da bi bila na mestu napada, v Berlinu, ona sama. Zdaj bi se že režala kot mačka iz Alice v čudežni deželi, nekje v večnosti, tam nekje na veji orjaške sekvoje v n-ti dimenziji, odrešena vseh človeških materialnih odplak in zla po naravi. Nekaj mora storiti. Tudi ona! Odplakniti mora zlo s sebe, tako kot voda v spiralnem plesu odplakne umazanijo s telesa in izginja v odtoku v zavoje zlatega reza, tako bo ona iztisnila zlo iz sebe.

Še prej pa mora nekaj pomembnega narediti, je razmišljala med vpijanjem vodnih kapljic v grobo brisačo, da je začutila svoje obilno telo v vsej svoji materialnosti.

 

Prižgala si je cigareto, srknila požirek kave in vstopila v brezčasje. Pot jo je vodila po stopnicah navzdol, ko se je niz stopnic zaključil v ozko ploščad, ki je delila prostor strme previsne stene, je obstala, saj bi jo le korak več stal padec v globino, katere dno je bilo podobno črni luknji brez dna, o kateri tako radi pripovedujejo novodobni znanstveniki na televizijskem kanalu National Geographica, in ki pravijo, seveda špekulirajo, da so morda vrata v neko drugo vesolje. Ana si je kajpada vhod v neki drugi kozmos predstavljala drugače; motile so jo stopnice, ki so vodile navzdol, kajti pri vsej njeni enostavni logiki, bi se morale stopnice vzpenjati v nebo, sprva med zrakom, ki ga s svojimi čutili niti ne zaznavaš v kolikor ni preveč ohlajen ali segret ali vetroven ali ... in potem te, ob preboju Kronosovega plašča, čaka sublimno preskakovanje dveh ali več stopnic in nazadnje poplesavanje med zvezdami, vse dokler ne prideš do plazmičnega obrobja zvezdnih vrat, ki je hkrati vhod v novo vesolje. Toda od vseh teh njenih predstav tankočutnega sublimiranja ni bilo nič. Zdaj se je njeno telo krčevito oprijemalo hladne stene, njene zenice so se poskušale privaditi temi in v prsih je začutila močnejši utrip srca. Za trenutek se ji je zdelo, da bo umrla, česar bi se morda tisti trenutek tega tudi razveselila, toda racio v njeni glavi je še vedno deloval: Svet je zgolj moja predstava in samo to je resnica, ta silno enostaven stavek je edini resničen. Opogumila se je, široko razprla oči in računala na pomoč bogov, kajti vse do sedaj jim je poklanjala, kos za kosom svoje življenje, ki se ji je zdela velikanska zastavljalnica, o tem je bila tisti hip prepričana in zdaj se pripravlja, da bi žrtvovala še svoje nečimrno telo, če bo treba. Kajti te ničevosti ni bila več voljna prenašati, ni več prenesla pogledov na razcefrane ude, na krvave reke, na mrakobne in sovražne, lažne in licemerske, histerične izgrede človeškega plemena, v preteklosti in sedanjosti in po nujnosti tudi v prihodnosti. Zdaj prihaja njen čas, poiskati mora morilca, da ga umori. Samo to je tukaj in zdaj pomembno. Skok. Dotaknila se bo lastne smrti, samo še tokrat, samo še v tej zgodbi, potem o minljivosti, niti o lastnem morilcu, ne bo več razmišljala. Njena zaobljuba za leto 2017.

 

Tako samoumevna se zdi realnost in z njimi teroristični napadi, saj postajajo del naše vsakdanjosti. Ljudje imamo radi tveganja, adrenalin in zabavo in radi prebiramo o tujih nesrečah. Množično druženje v velikih mestih postaja podobno ruski ruleti, se vam ne zdi? Kolikšna verjetnost obstaja, da pridemo iz tega obroča živi mrtveci in kolikšna, da pridemo ven kot trupla brez življenja? Ali sploh vemo, kdo so žrtve in kdo so krvniki in na katerem bregu se v tem trenutku nahajamo?

 

Had je Ani Bolje Cvetkovič dovolil, da je vstopila v podzemlje in videla, kar je hotela videti. Njena zaobljuba se je izgubila nekje med vsemi pritoki štirih rek. 



Za Marijo, Vanja Čibej


1 | 1 2 3 4 5 6 7 8 9 0






XIII/The Death /Smrt/Nun/Riba

 

Žalost, dokončnost

obstoječega, vsega,

zla po naravi.

Nepovratnost naključja

sprehaja dimenzije.

 

Sprejme zadnji dih,

Hades, zlatniki vzhoda

danijo jutro.

Onkraj svinčene reke

voda odnaša listje

 

in …

 

(rojeva nektar cvetov).

 

Prihaja njen čas,

trenutek preobrazbe

levitve kače.

Alkimija pretvarja

utvare v srebrnino,

 

sij energije:

nje zelenilo dahne

brstenje sveta.

Čas žalosti mineva,

vzhaja misel: Ne(vidnost)

 

odpira ne(smrtnost) bogov.

Cela roka, avtorica: Vanja Čibej, januar 2017

objavljeno: 6. jan. 2017 18:09 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 15. feb. 2017 19:29 ]



Cela roka 




Potrkala sem na vrata in nanje naslonila uho. Iz stanovanja je povzela tišina. Na desni strani vhoda sem zagledala stikalo. Pritisnila sem nanj in moj kazalec se je pogreznil do srednjega členka. Zaslišala sem hreščeč zvok, podoben vraninemu krakanju, katerega jakost se je stopnjevala v krik. Vrata so se odprla. 

Vsak trenutek obstaja le, kolikor izbriše predhodnega, svojega očeta, zatem pa tudi njega že izbriše naslednji trenutek, in tako kot sta preteklost in prihodnost (ne glede na posledice njune vsebine) enako bežna kot sanje, medtem ko je sedanjost zgolj meja med njima brez vsake razsežnosti in vsakega obstoja, lahko to bežnost prepoznamo tudi v drugih modusih načela razloga in pri tem spoznamo, da ima tako čas kot prostor tudi vse, kar je hkrati v njem in času, da ima torej vse, kar izhaja iz vzrokov ali motivov, le relativen obstoj. To je maya, tančica slepila, ki leži na očeh smrtnikov, za katerega ni mogoče reči, niti da obstaja in niti, da ne obstaja. Tako mi je povedal Artur. S. Tisti trenutek, ko sem vstopila v prostor, sem vedela, da vstopam v mayo. Povsem brez strahu.

Poznala sem ta občutek nestrahu, že od lanskega poletja, ko se je iz morja, takoj po tišini, ko so onemeli ptiči, škržati in listje na drevesih, razbesnela nevihta. Ni trajala dolgo, ko se je nad prostor ob obali formirala nekakšna kupola in takrat se je čas ustavil za najmanj dve uri. Ni mi bilo prijetno, kajti ravno tedaj sem pomivala kozarce in to sem počela približno (stanja se namreč nisem takoj zavedala) dve uri več kot običajno in moje roke so grozile, da se bodo razblinile, kot se je nenadoma razblinila tudi kupola in se je spet pojavila vsakdanjost. Kasneje sem o tem dogodku razmišljala, pomislila sem, da je gotovo prišlo do kratkega stika med Kronosom in njegovimi sinovi in hčerami, da je v jezi pozabil na svoj plašč, ki ga je pomotoma odvrgel na prostor ob obali in se vrnil ponj šele po dveh urah. Saj veste, ena misel takoj konstruira naslednjo, in naslednjo in jo množi v neskončnost. In naenkrat sem uvidela, da mi nekdo že ves čas pošilja, kapljico po kapljici, sporočila, ki jih ne dojemam. Ne glede, kako si širim in ožim perspektive, ne glede, koliko časa zorim in razmigujem svoje celice, celo do te stopnje, da čutim v posameznih predelih glave neki neboleč pritisk, kar nakazuje, da so celice dejavne, se kajpada določene stvari nikoli ne kristalizirajo, pač ostajajo nedoumljive, vsaj meni. Tolažim se z mislijo, da sem se temu nehala upirati in da se počasi učim obvladovanja časa. To je ključnega pomena. Prepuščam se naključjem, bolje bi rekla, živim po nujnosti, tako kot ptice, lahko tudi srake ali vrane, morda tudi galebi, ki jim, odkar v našem mestu ni več ribičev, primanjkuje hrane, da zdaj letijo med hišami, brskajo po smeteh in lovijo podgane, kar pa ni tako slabo, saj so se prav v tem času tako pretirano namnožile kot bi hotele razkriti vso osiromašenost meščanov tega predela. Ravno danes sem srečala primerek velikega galeba, ki tako kot jaz, ne čuti strahu, ne pred ljudmi ne pred avtomobili, kajti ta galeb je sredi mesta tako zbrano kljuval v mrtvo, prav tako obilno podgano, da ni opazil avtomobila in niti trobljenje ni pomagalo vozniku, ki je avto najprej ustavil, kasneje pa sprijaznjeno obvozil ovinek mimo zamišljenega galeba, in nato pospešil, da bi pravočasno prišel tja, kamor je bil tisti čas namenjen.

Naše življenje je sestavljeno iz neskončnih nizov naključij in tu ima, po vsej verjetnosti, posebno vlogo že omenjen plašč, katerega stopnja zapovedi je odvisna od trenutne volje bogov. Zato je strah ubežal iz sedanjosti.

Pa ni bilo vedno tako. Še nedavno tega me je bilo obupno strah prihodnosti, nekaterim se zdi prihodnost priložnost, a mene je že nekaj let grabila tesnoba, ko sem nanjo pomislila, kajti bila je videti silno neobetavna in nezaželena. Včasih me je ta strah potisnil v posteljo, da sem spala in spala, vedno pa sem se v takih trenutkih osamila, vse dokler nisem spoznala Arturja S. Očitajo mu pesimizem in praviloma bi me druženje z njim moralo še bolj onesrečiti, toda zgodilo se je ravno nasprotno. Saj ne, da se v vsem strinjam z njim, moje življenje je tako hotelo in me zapeljalo tja, med drugačne svetove, tudi v njegovega. Pa ne, da sem zaradi tega kaj bolj pametna, niti ne bolj racionalna, toda spoznala sem, da z menoj ni čisto nič narobe. Morda se nekateri s to trditvijo ne bodo strinjali in mi bodo očitali lunacy, v kombinaciji z neumnostjo in naivnostjo, a tudi tu mi je Kronos pomagal, da se je strah pred vsem trojim nekako razpršil. Kaj mislim s pojmom drugačni svetovi? Če sem si kdaj predstavljala samo dva svetova, v enem je kraljevalo dobro, v drugem zlo, si danes predstavljam mnoštvo svetov, ki je nepreštevno. Nekoliko abstraktno? Poskusila bom pojasniti, delno v nadaljevanju te zgodbe, pa tudi v tistih, ki jih še ni in so planirane za bodočnost, največkrat pa bo pri tem pomagala lastna domišljija, kajti nekatere reči je težko ubesediti zgolj z golimi besedami.

Vrniti se moram na začetek v leto 1999, ko se je moja hiša obrnila in kapitalni temelji niso več vzdržali lastne teže. V tistem času sem prvič srečala starca in zebro, med tavanjem ob obali in ko je sonce že zahajalo. Sedel je za mizo kontejnerskega bara, majhen in negiben kot macesen sredi zime, čeprav je bil topel pomladni dan, pokrit s kapuco, in ovit v cunje, ki so poudarjale njegovo grbo. Grbavec, starec, oblečen v neprimerno obleko za ta čas, me je pogledal. Najine oči so se srečale, njegove so imele barvo noči ob mlaju, da me je spreletelo nelagodje, njegova grba je spominjala na manjšo planoto in dozdevalo se mi je, da sem ga nekoč že srečala, takrat ko se je zgodil zločin, in ko je morilec bil že zdavnaj mrtev. Zazdelo se mi je, da sanjam in zaigrala sem igro, ki sem se jo v otroštvu rada igrala. »Če to niso sanje, potem bom našla čopič za slikanje, s katerim je slikar naslikal zebro.« Slikar je bil moj mladostni prijatelj, njegovo razstavo slik sem si maloprej ogledala v mestni galeriji. Še dobro nisem konstituirala stavka, ko sem med travo ob cesti zagledala leseno paličico, sklonila sem se in jo pobrala. Bil je oguljen čopič, zamazan z barvami. Ozrla sem se za starcem, toda stol, na katerem je še nedavno sedel, je bil prazen. Grbavec z očmi, katerih barva je spominjala na oglje, je izginil kot mastna kristalna snov kot nekakšna kafra in v zraku je še vedno pršel njegov vonj. Pomislila sem, da se mi je pravkar zmešalo, toda v roki sem držala trd predmet. Čopič. Takrat sem po malem začenjala verjeti v čudeže, če ne ravno v čudeže, pa v fenomene in namišljenost lastnih predstav. A bolj kot starec, me je begal čopič, ki sem ga otipala v vsej njegovi materialnosti. Takrat sem nisem zavedala, da se vračam na kraj zločina, zdaj vem zagotovo, da sem to morala storiti, po nujnosti. Da umorim morilca.

Zato se zdaj ne bojim več stopiti v prostor, saj ta ne obstaja več, v sedanjosti ne obstaja, spomini pa so varljivi. Ampak nekje se vendarle skriva resnica in neki notranji imperativ mi je veleval, naj se spustim v najbolj skrivnostno prigodo svojega življenja. Ne verjamem, da mi boste verjeli, toda s Kronosom sva med vsem tem časom postala velika prijatelja, kajti ko ga pokličem, se skoraj vselej odzove. Velikokrat mojim prošnjam ugodi, ko pa mi ne, vem, da je prav kot je.

Ko so se torej vrata odprla, sem iztegnila roko, ki se je v celoti pogreznila v ognjeno plazmo in vstopila sem v brezčasje še vedno iščoč morilca.

 

Za Rudija, Vanja Čibej



1 | 1 2 3 4 5 6 7 8 9 0




IX/ The Hermit/Puščavnik/Jod/Cela roka



Ko zaide čas, 
polmesec reže temo: 
nihljaj tesnobe. 
Vrana sporoča konec, 
rastje novega cikla. 


Potreben je čas, 
Kronos med nebom, zemljo 
terja samoto. 
Vrtinči čas brezštevnost, 
rast novih form in oblik 


in … 


(molčečno sprejema). 


Trdnost vztrajanja 
mehča prisotnost misli, 
skušnjave sveta. 
Umakne se beseda 
prisotnosti brlenja, 


sij energije: 
nje sijajnost svetilke, 
odkriva se pot. 
Med skritimi sobami 
poišče: zaporedje 


(ne)ločuje usode.

1-8 of 8