Angel, avtorica: Vanja Čibej, april 2018

objavljeno: 24. apr. 2018 23:32 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 25. apr. 2018 05:06 ]

Sedela je sredi navideznega templja, s spodvitimi nogami v položaju lotusa in meditirala.

Že ure je tako sedela. Na njeno telo je padal ozek trak bele svetlobe, natanko nad njeno glavo, ki se je položno vzpenjal do ozke razpoke, ki jo je delno zakrival vitek bel steber s cvetličnim kapitelom. Vse je bilo navidezno, le ona je videla samoto templja z redom belih stebrov in belo svetlobo, ki se je spuščala nanjo. Potovala je po prostoru in videla svoje čvrsto, vitko, toda mišičasto telo: Lepa sem, je pomislila, ko se je ogledovala nenehno izmenjavajoč perspektivo pogleda. Videla je pšenično zlate lase, ki so bile mehko spete v visok čop, segal je do njenega pasu. Nekaj las je zbežalo srebrni sponki, ki je bil videti kot diadem z drobnimi svetlečimi kristali in spenjal goste ravne lase. Drobni kristali so lovili svetlobo in jo razpršeno odbijali v prostor. Oblečena je bila v bel sari, ki je razkrival njene mišičaste noge: Idealno razmerje med glavo, nogami, trupom, nogami imam. Popolna sem! S pogledom kamere se je sprehodila po čelu, se spustila med krivulje gostih trepalnic, po majhnem nosu do čutnih in polnih ustnic, katerih kotički so se ljubko vihali v dekliško, rožno obarvana in polna lica. Popolna sem! Neznosno popolna!

Njene drobne prsi so se plitko dvigale in spuščale, popolnoma neslišno je zrak krožil skozi njeni nosnici in se izmenjeval s hladnim tempeljskim. Misli je zlagoma umirila: Popolna praznina, ničesar ni čutila, o ničemer ni premišljevala, niti o neskončni praznini, čeprav ji je bila dana, tu in zdaj. Samo vedela je, da je, da obstaja, ta praznina. Tu, zdaj, v tem prostoru, navideznem, v njenem telesu, navideznem, obstaja brez začetka in konca. Je, preprosto je. Ni meglica, ni svetloba, ni šum, ni aura, ni helij, ni ona in ni on, ono je, popolnoma brez mase, je, obstaja in je v njej. Brez čustev, samo je! In zagledala je delec, ki je bila središčnica v okrogli praznini. Zunaj nje je bila praznina. Ona pa je tako …

Središčnica je, praznina je, skupaj sta BIT. Sama na sebi sta popolna, skupaj sta popolna. Vsebujeta oboje, praznino in delec. Zagledala je mnoštvo Biti, ki so lebdeli, se vrteli in sukljali, se združevali in se širili v praznine, dokler ni delec trčil ob drugi delec, se združeval ter zgoščeval. Proces je potekal počasi, če bi jo merili s človeškim časom, na milijone let so se delci trkali med sabo, včasih nežno, včasih silovito in se združevali in razdruževali v meglice, ki so zasedale praznino vedno gosteje.

Prapočelo je mnoštvo Biti, popolnoma enakih lastnosti, sestavljeno iz delca, točke, središčnice brez mase in praznine. Mnoštvo Biti je vseobsegajoče, brez čustev, brez planov, brez želj, brez volje, samo so, obstajajo, lebdijo skupaj s praznino in se trkljajo med sabo – do neznosnosti, do poka, ko so gostejši deli postali močnejši in pojedli BIT in nastala je ogromna razpoka. Tako je nastalo vesolje, tako nastajajo vesolja. Lahko eno vesolje poje drugo? Lahko.


Zdaj je začutila hladen piš, ki ji je segel do trebušnih mišic. Čutila je, da se njenemu vesolju približuje drugo, ki postaja vedno močnejše in bo težko ohraniti ravnovesje. Vznemirila se je.


***

Zaslišala je škrtanje ključavnice, nato glasen šepet med smehom: »Pssst! Ne smeva zbuditi Maje!«

Maja je počakala, poskušala je ne poslušati. Na srečo se je mamina igra končala hitro, počakala je še, dokler ni zaslišala enakomernega dihanja, potem pa po prstih odšla v kopalnico. Zaklenila je vrata, sedla na rob kadi in si pripravila žiletko. Nekaj časa je oklevala, opazovala je svoje roke, polne tankih brazgotin in nekaj svežih ran, potem pa odločno pritisnila konico žiletke v kožo in opazovala, kako je pricurljala kri, zarezala je močneje, da je nastala globoka tanka črta, ki se je počasi razprla in iz drobnih pikic je pricurljala  kri. Rada je opazovala, kako se rana razpira in kako se zareza napolni s krvjo. Zastokala je in globoko vdihnila, da je bolečina malce popustila. Kri je kapljala v umazano banjo in se počasi izgubljala v odtok. Minilo je nekaj časa, ko se je končno otresla zamaknjenosti. Pritisk je popustil, stiska v prsih je bila omiljena, olajšanje neizmerno. S toaletnim papirjem je pritisnila na svežo rano, da bi ustavila krvavitev. Skelelo jo je in stiskala je zobe, medtem ko je skrila žiletko in splaknila kri v banji. Za hip se je videla v ogledalu. Vanjo je gledala neznana deklica. Neukrotljive lase kostanjeve barve si je spela visoko v čop, tako se je zdela nekoliko bolj urejena. S stisnjenimi ustnicami se je celo nasmehnila tuji deklici v ogledalu. Za trenutek jo je obšel občutek krivde, a kmalu zatem si je zaželela, da bi si porezala še desnico.

Preden je zaspala, je dolgo ležala v postelji s široko odprtimi očmi, rana jo je skelela in obljubila si je, da bo nehala početi, kar počne in to preden bi njena mama kaj posumila.


***


»Kaj boš, ko boš velika?« jo je vprašal nočni moški, da bi prekinil tišino.

Kaj te briga. Kdo si ti, da me sprašuješ take stvari? Jebi se in spizdi že enkrat!

»Morilka!« je rekla.

Moški se je zdrznil, a rekel ni ničesar.

Mati je rekla: »Motherfucker! Ne sekiraj se, zadnje čase je nekoliko bolj težavna kot sicer!«


Za deklico!


Vanja Čibej


Hebrew_letter_tsadi



XVII/The Star/Zvezda/Cade/Angel



Kakor žuželke,

zatemnijo poglede

letečih orlov,

izgub smisla življenja,

preživetja oprimkov:


Pandora kleči,

iščoč resnico skrinje

mogočne zvezde:

Brez misli na dobiček

ali izgubo sebe


in …


(presežka pretkanosti).


Le jutranjica

preživetja spodbuja

čez sipine zla.

Nikoli ne omaga.

Rešuje omrtvelost


sij energije:

nje plahno, svetel pogled

zbuja dejavnost.

Brezčasnost umirjenosti

odkriva: cvetlični cilj


(ne)ujetosti jaza.