Potrkala sem na vrata in nanje naslonila uho. Iz stanovanja je povzela tišina. Na desni strani vhoda sem zagledala stikalo. Pritisnila sem nanj in moj kazalec se je pogreznil do srednjega členka. Zaslišala sem hreščeč zvok, podoben vraninemu krakanju, katerega jakost se je stopnjevala v krik. Vrata so se odprla. 

Poznala sem ta občutek nestrahu, že od lanskega poletja, ko se je iz morja, takoj po tišini, ko so onemeli ptiči, škržati in listje na drevesih, razbesnela nevihta. Ni trajala dolgo, ko se je nad prostor ob obali formirala nekakšna kupola in takrat se je čas ustavil za najmanj dve uri. Ni mi bilo prijetno, kajti ravno tedaj sem pomivala kozarce in to sem počela približno (stanja se namreč nisem takoj zavedala) dve uri več kot običajno in moje roke so grozile, da se bodo razblinile, kot se je nenadoma razblinila tudi kupola in se je spet pojavila vsakdanjost. Kasneje sem o tem dogodku razmišljala, pomislila sem, da je gotovo prišlo do kratkega stika med Kronosom in njegovimi sinovi in hčerami, da je v jezi pozabil na svoj plašč, ki ga je pomotoma odvrgel na prostor ob obali in se vrnil ponj šele po dveh urah. Saj veste, ena misel takoj konstruira naslednjo, in naslednjo in jo množi v neskončnost. In naenkrat sem uvidela, da mi nekdo že ves čas pošilja, kapljico po kapljici, sporočila, ki jih ne dojemam. Ne glede, kako si širim in ožim perspektive, ne glede, koliko časa zorim in razmigujem svoje celice, celo do te stopnje, da čutim v posameznih predelih glave neki neboleč pritisk, kar nakazuje, da so celice dejavne, se kajpada določene stvari nikoli ne kristalizirajo, pač ostajajo nedoumljive, vsaj meni. Tolažim se z mislijo, da sem se temu nehala upirati in da se počasi učim obvladovanja časa. To je ključnega pomena. Prepuščam se naključjem, bolje bi rekla, živim po nujnosti, tako kot ptice, lahko tudi srake ali vrane, morda tudi galebi, ki jim, odkar v našem mestu ni več ribičev, primanjkuje hrane, da zdaj letijo med hišami, brskajo po smeteh in lovijo podgane, kar pa ni tako slabo, saj so se prav v tem času tako pretirano namnožile kot bi hotele razkriti vso osiromašenost meščanov tega predela. Ravno danes sem srečala primerek velikega galeba, ki tako kot jaz, ne čuti strahu, ne pred ljudmi ne pred avtomobili, kajti ta galeb je sredi mesta tako zbrano kljuval v mrtvo, prav tako obilno podgano, da ni opazil avtomobila in niti trobljenje ni pomagalo vozniku, ki je avto najprej ustavil, kasneje pa sprijaznjeno obvozil ovinek mimo zamišljenega galeba, in nato pospešil, da bi pravočasno prišel tja, kamor je bil tisti čas namenjen.

Naše življenje je sestavljeno iz neskončnih nizov naključij in tu ima, po vsej verjetnosti, posebno vlogo že omenjen plašč, katerega stopnja zapovedi je odvisna od trenutne volje bogov. Zato je strah ubežal iz sedanjosti.

Pa ni bilo vedno tako. Še nedavno tega me je bilo obupno strah prihodnosti, nekaterim se zdi prihodnost priložnost, a mene je že nekaj let grabila tesnoba, ko sem nanjo pomislila, kajti bila je videti silno neobetavna in nezaželena. Včasih me je ta strah potisnil v posteljo, da sem spala in spala, vedno pa sem se v takih trenutkih osamila, vse dokler nisem spoznala Arturja S. Očitajo mu pesimizem in praviloma bi me druženje z njim moralo še bolj onesrečiti, toda zgodilo se je ravno nasprotno. Saj ne, da se v vsem strinjam z njim, moje življenje je tako hotelo in me zapeljalo tja, med drugačne svetove, tudi v njegovega. Pa ne, da sem zaradi tega kaj bolj pametna, niti ne bolj racionalna, toda spoznala sem, da z menoj ni čisto nič narobe. Morda se nekateri s to trditvijo ne bodo strinjali in mi bodo očitali lunacy, v kombinaciji z neumnostjo in naivnostjo, a tudi tu mi je Kronos pomagal, da se je strah pred vsem trojim nekako razpršil. Kaj mislim s pojmom drugačni svetovi? Če sem si kdaj predstavljala samo dva svetova, v enem je kraljevalo dobro, v drugem zlo, si danes predstavljam mnoštvo svetov, ki je nepreštevno. Nekoliko abstraktno? Poskusila bom pojasniti, delno v nadaljevanju te zgodbe, pa tudi v tistih, ki jih še ni in so planirane za bodočnost, največkrat pa bo pri tem pomagala lastna domišljija, kajti nekatere reči je težko ubesediti zgolj z golimi besedami.

Vrniti se moram na začetek v leto 1999, ko se je moja hiša obrnila in kapitalni temelji niso več vzdržali lastne teže. V tistem času sem prvič srečala starca in zebro, med tavanjem ob obali in ko je sonce že zahajalo. Sedel je za mizo kontejnerskega bara, majhen in negiben kot macesen sredi zime, čeprav je bil topel pomladni dan, pokrit s kapuco, in ovit v cunje, ki so poudarjale njegovo grbo. Grbavec, starec, oblečen v neprimerno obleko za ta čas, me je pogledal. Najine oči so se srečale, njegove so imele barvo noči ob mlaju, da me je spreletelo nelagodje, njegova grba je spominjala na manjšo planoto in dozdevalo se mi je, da sem ga nekoč že srečala, takrat ko se je zgodil zločin, in ko je morilec bil že zdavnaj mrtev. Zazdelo se mi je, da sanjam in zaigrala sem igro, ki sem se jo v otroštvu rada igrala. »Če to niso sanje, potem bom našla čopič za slikanje, s katerim je slikar naslikal zebro.« Slikar je bil moj mladostni prijatelj, njegovo razstavo slik sem si maloprej ogledala v mestni galeriji. Še dobro nisem konstituirala stavka, ko sem med travo ob cesti zagledala leseno paličico, sklonila sem se in jo pobrala. Bil je oguljen čopič, zamazan z barvami. Ozrla sem se za starcem, toda stol, na katerem je še nedavno sedel, je bil prazen. Grbavec z očmi, katerih barva je spominjala na oglje, je izginil kot mastna kristalna snov kot nekakšna kafra in v zraku je še vedno pršel njegov vonj. Pomislila sem, da se mi je pravkar zmešalo, toda v roki sem držala trd predmet. Čopič. Takrat sem po malem začenjala verjeti v čudeže, če ne ravno v čudeže, pa v fenomene in namišljenost lastnih predstav. A bolj kot starec, me je begal čopič, ki sem ga otipala v vsej njegovi materialnosti. Takrat sem nisem zavedala, da se vračam na kraj zločina, zdaj vem zagotovo, da sem to morala storiti, po nujnosti. Da umorim morilca.

Zato se zdaj ne bojim več stopiti v prostor, saj ta ne obstaja več, v sedanjosti ne obstaja, spomini pa so varljivi. Ampak nekje se vendarle skriva resnica in neki notranji imperativ mi je veleval, naj se spustim v najbolj skrivnostno prigodo svojega življenja. Ne verjamem, da mi boste verjeli, toda s Kronosom sva med vsem tem časom postala velika prijatelja, kajti ko ga pokličem, se skoraj vselej odzove. Velikokrat mojim prošnjam ugodi, ko pa mi ne, vem, da je prav kot je.

Ko so se torej vrata odprla, sem iztegnila roko, ki se je v celoti pogreznila v ognjeno plazmo in vstopila sem v brezčasje še vedno iščoč morilca.

IX/ The Hermit/Puščavnik/Jod/Cela roka