Kamela, avtorica: Vanja Čibej, januar 2018

objavljeno: 3. jan. 2018 16:00 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 4. jan. 2018 04:44 ]


Kamela 



Vsako leto eno in isto. December je. V žepu imam listek in na listku napisan seznam, kaj vse moram kupiti za božično kosilo. V vseh teh letih sem se resnično zdresirala (kot bi dresirala majhnega psička, tako neizprosna sem bila do sebe) in le redkokdaj kupim kaj, kar že ni nujno potrebno. Ampak december je … v tem bleščečem mesecu je vse drugače in tako postane zadnji mesec tudi mesec, ko se zavore  utrudijo in popustijo. Velika večina ljudi temu nasede, med njimi tudi jaz sama. 

 

Gremo dalje! sem rekla prijateljici, ko sva srkali vsaka svojo pijačo, ona hladno pivo in jaz ledeno mrzli bambus, namesto kuhančka, saj naju je nakupovalni dan popolnoma izsušil. 

 

Bil je meglen dan. Prav tak kot takrat … v Benetkah, zdaj že davnega časa ...

 

Takrat še nisem vedela, da obstajaš. Torej, vedela sem, da obstajaš, nisem pa vedela, da boš tako močno vplival na moje življenje. Takrat, v Benetkah, sem se prvič z gotovostjo zavedla minljivosti življenja in čas je v tistem obdobju  postajal moj sovražnik in ne več zaveznik. Ne spominjam se več natančno, kdaj sem ti pisala, pred ali po Benetkah, vem le, da sem v tistem času trmasto sklenila, da bom pisala, in da bom napisala knjigo za hčero in sina in za svoje prijateljice. Da bi ostali spomini, morda kakšno opravičilo. Takrat mi je manjkal moški sogovornik.  

Benetke so bile moje obljubljeno mesto, vse od zgodnjega otroštva, ko mi je nek dogodek preprečil, da bi si ga lahko ogledala. No, takrat nisem vedela o Benetkah skoraj nič. Zdaj jih poznam malo bolje in tudi vem, da so me sprejele in da me čakajo. In vem, da se bom v Benetke še vrnila.

 

Ko premišljujem za nazaj, se zdi, da je vse povezano, da nas življenje vodi natančno, po usmerjenih puščicah in pri tem tvori mrežo – videti je tako zelo neurejena, a ves čas povezana in neprekinjena v svojem večnem delovanju, ne da bi pri tem imeli kakšen vpliv na njihov potek. Se mi zdi, da je izbira le iluzija in svobodna volja prav tako. V točki vozlišča je sicer več poti, občutek imaš, da lahko izbiraš, pa ni tako. Kajti takrat, je vse potekalo po neki nujnosti, neznana sila me je vztrajno silila v neki abstraktni cilj, bolj kot sem se je otepala, vztrajneje je name pritiskala, tako zelo, da sem čutila fizično bolečino, tako zelo, da me je vdih zraka zabolel v prsih. Tako bi opisala hrepenenje, ki me je obletavalo takrat, zdaj že davnega časa, ko sta se najini poti srečali. Verjemi, tako je še danes. Le nekoliko bolj trpek je okus ob zavedanju minljivosti časa.

 

Spomnim se zadnjega dne, ko sem bila v Benetkah. Odhajala sem, sedela sem v nabito polnem vaporetu, ovita v šal, rokavice, stisnjena v kot, na leseni klopci, s potovalko ob nogah. Iz kanalov se je dvigala gosta meglica, opazovala sem ljudi, pač to kar velikokrat rada počnem. Sprehajam se po njihovih obrazih, oblekah, včasih je dovolj en detajl, ki zasužnji mojo pozornost, da pomislim, kako je človek zanimiv. V takih trenutkih poskušam razbrati njegovo osebnost in prečitati vso kramo, ki jo nosi na ramenih. To je moja skrivna igra, ki postane včasih tako očitna, da izzovem kakšno neljubo reakcijo, naj vendar neham buljiti vanje. Seveda, moje početje ni preveč kulturno, tako kot ni bilo kulturno pogledovanje v smer dvojice, ženske in moškega. Ampak, tu si odvzamem vso krivdno odgovornost, kajti bila sta vpadljiva, še posebej ženska, ki se je glasno smejala, tako kot se smeje le sveže zaljubljena ženska. Vse, kar je izrekel, namignil, vse kar še bo povedal, vse kar še bo naredil moški, vse kar se je zgodilo moškemu, vsaka njegova gubica na obrazu, vsak trepet, vsak migljaj, je pri ženski vzbudil glasen zaljubljeni smeh in občudovanje in osvajanje in pričakovanje. Ni bila zavita v bundo, rokavice in šal in ni bila stisnjena v kot lesene, vlažne, mokre in mrzle klopce, imela je razprt plašč iz katerega so buhtele prsi, oblečena je bila v lahno obleko pod katero je zagotovo skrivala svileno kombinežo s čipkami. Okoli njiju niso puhteli vlažni, hladni hlapi goste meglice in zanju je bila megla osvežilna,  njuno zatočišče, njun brlog, njuno skrivališče. Njen pubis je pršil v obročkast svet in omamljal moškega, pa če si je želel ali ne. Bila sta v prepovedanem svetu. Tako sem takrat presodila, tako mi je govorila intuicija, tako sem ju prečitala.


***


S prijateljico sva srkali pijačo počasi, raztegovali sva čas lenobnosti, lahkotnega klepeta, sprostitve. Klepetali sva o kuhariji, kaj pa drugega. Pogledovali sva se, vedeli sva, da nama v ozadju šibajo drugačni programi, a si jih nisva upali razkriti. Vse prevečkrat so najine želje izpuhtele v nebo, vse prevečkrat so se tako zgostile, da naju je oblil gosti dež kot v tisti, meni nerazjasnjeni igri, ki se jo gredo nekateri, ko se polivajo s škafom ledene mrzle vode in se pri tem snemajo.


***


Ljubim te! si mi rekel v sanjah.

Morda se nekoč srečava v Benetkah! ti odgovarjam. Kupila si bom svileno kombinežo s čipkami.

 

Za Nicole!




Vanja Čibej

                      


                                                                                             1 | 1 2 3 4 5 6 7 8 9 0



II/The High priestess/Visoka svečenica/Gimel/Kamela 


Bledica jablan
zapeljuje mehkobo
lune: zbira moč. 
Se opojno predaja
čaru zvezdnate noči. 

Njen glavni adut
nedolžnost Perzefone: 
skriva skrivnosti. 
Vznemirja, pripravlja na
strast neodkritih poti 

in … 

(vedno znova umira). 

Izliv mogočne 
reke življenja, ritem
šumljanja sipin, 
blagih vetrov morja. 
Teče svežina, 

sij energije: 
nje smaragdno zelena 
oaza puščav. 
Mehča ostrino mečev 
junakov sonca: Nežno 

reže (pra)bolečino.