“Ne morem več pisati!” sem rekla, toda nihče mi ni odgovoril, slišala sem le ropotanje loncev in cvrčanje krompirja. Medtem sem si ogledovala sliko dekleta, ki je lizala sladoled v obliki Tartinija, z ozadjem Pirana v ptičji perspektivi. Res nenavadna slika! Sicer sem si jo že večkrat ogledovala, toda tokrat se mi je zdelo, da dekle od nekod poznam. Kmalu je gospod R. položil ponev na sredo mize, prijetno je zadišalo in spomnila sem se, da že dva dni nisem jedla. Planila sem na hrano, gospod R. pa se mi je le smehljal in polnil moj krožnik in kozarec z vinom.

“Ne morem več pisati!” sem ponovila, ko sem spila že drugi kozarec vina. Gospod R. mi je rekel, da se lekcij še nisem naučila, in da dvomim v njegovo teorijo, ki mi jo je že večkrat razlagal. Ni ga pretirano zanimalo moje stanje! Potem sva klepetala, gledala televizijo, ko sem mu začela pripovedovati o svojem morebitnem romanu, ki bo pripovedoval o človeku iz prazgodovine, ki je prišel iz Andromede z nalogo, da poslika jamo z natančnimi navodili in načrti zvezdne karte. Pri tej nalogi se zgodi nezgoda, ker se vanj naseli duša iz prihodnosti (seveda mu nisem povedala, da sem ta duša jaz), ki mu pomaga izdelati stroj za izdelavo matric, kjer je zapisana celotna zgodovina vesolja, človeštva in njegov razvoj v prihodnosti. Vse bi bilo morebiti v redu, če pri tem ne bi naletel na odpor risarke, ki je vrgla stroj v jezero. Ta nesreča je imela katastrofalne posledice za celoten razvoj človeštva na zemlji … Na dolgo in široko sem mu razlagala vsebino romana, dokler se nisem zapletla v nesmisle in slepe ulice, od koder nisem več znala nadaljevati. Spet me je popadla tista vrsta jeze, ki sem jo prvič začutila, ko sem razmišljala o vsebini romana, zato sem se odločila, da grem spat, gospod R. pa mi je za lahko noč rekel, naj ukažem svojemu višjemu jazu, naj reši situacijo. Ščetkala sem si zobe, dokler me niso zabolele dlesni, legla sem v posteljo in se potopila med zvezde, ki so skozi okno sijale na jasnem zimskem nebu. Bile so moje prijateljice, moj višji jaz, bi morda rekel gospod R. Razpršila sem se v zvezdni prah.


Bila sem se na široki cesti, ki se je vzpenjala v lahnih zavojih, ko sem zagledala mesto pred sabo. Mračilo se je že, ko sem vstopila skozi velika vrata, med širokim zidovjem iz rdeče opeke. Šla sem mimo visečih vrtov in prišla do ulic prepolnih ljudi, živali, zajezene z ozkimi visokimi hišami. Povsod so bile prižgane svetilke, povsod vrvež, kmetje in ribiči ter drugi trgovci so vpili in ponujali meso, ribe, zelenjavo, vlačili sem ter tja košare s sadjem, zaboje z začimbami, vrče z vinom, neka deklica se je zaletela vame in mi izmaknila ruto, ki si je nisem dobro zavezala. Pospešila sem korak, ko sem prišla na ulico, ki je bila mirnejša od prejšnje. Iz gostiln so odzvanjali glasovi vojakov, krčmarji so pripravljali gostije za vojskovodje, umetnike, učenjake, ki so se gostili in napajali z enormnimi količinami izbranega vina, ki je teklo v potokih. Tudi trgovci še niso zaprli svojih prodajaln, ogovarjali so me in vabili v svoje prostore ter ponujali čaj. Ti ljudje so bili tudi bolje oblečeni kot tisti kričeči, toda še vedno nadležni in primitivni. Želela sem se jih otresti, ko sem prišla na naslednjo ulico, ki je bila skoraj prazna, z razsvetljenimi prodajalnami, v katerih so prodajali umetnine, posodo, tkane preproge, okovane skrinje, drobne zlate sponke in nakit iz dragih kamnov. Takoj sem prepoznal svojo trgovino in stopil vanjo. Pripoznal sem tudi, da sem moški. Vse je bilo na svojem mestu in iz ozadja prodajalne se je slišal ropot in pogovor sužnjev, ki so delali pri meni. Vesel sem bil, ker sem ponovno doma, v Babiloniji. Že sem hotel preveriti, ali so sužnji opravili svoje delo tako, kot sem naročil, ko je v prodajalno vstopila ženska v temno modri obleki, ki jo se spremljala dišavna esenca po timijanu in nisem se mogel premagati, da je ne bi s poželenjem pogledal nekoliko globlje v oči, ki so blago zapeljevale. Nekaj časa je bila že skoraj vsiljivo molčeča, ko je spregovorila z glasom, ki se ni skladal z njenimi milimi gibi: “Naročam okroglo ogledalo za kraljico! Ogledalo naj ima podobo petih svetinj. Izdelano mora biti do sedem dnevnega slavja v čast boga Bel-Marduka v templju Bela. Kmalu ti prinesem Nam-Bur-Bi.”

Na mizo je vrgla nekaj kovancev in odšla. Vedel sem, da me bo stalo glave, če ne izpolnim pravočasno naročila. Zaskrbelo me je!


Lili se je zbudila sredi noči in se spomnila svojih misli, tik preden je zaspala. Vzela je beležnico in si zapisala: Babilonija, bronasto ogledalo, obrtnik, svečenica v modrem, tempelj Bela, svetinje: sonce, bik, zmaj/kača, orel, riba, nato pa sedla za računalnik in poskusila razvozlati zgodbo. Odkrivale so se ji zanimive reči. Najprej je naletela na božanstvo Enlil, opisan kot gospodar duhov, njegov ukaz ni bilo mogoče spreminjati, kajti odrejal je usodo. En naj bi pomenil magična, Lil pa duh. Tedaj je pomislila na svoje ime - Lili. Zazdelo se ji je, da bi uganko svojega življenja lahko rešila z raziskovanjem zgodovine Mezopotanije. V glavi ji je donela beseda Namburbi, in po nekaj klikih je ugotovila, da so tako imenovali besedila, ki so jih takrat uporabljali za prerokovanje, bodisi skozi drobovje živali, ali s pomočjo kadila.

Nikakor ni znala povezati gorovja, jamskega človeka in zdaj Mezopotanijo, izdelovalca ogledal in svečenico. Njeno nalivno pero je mrtvo obležalo.



Končno imam nekaj več časa, v mestu vlada januarsko mrtvilo. Lahko pišem. Lahko izdelam načrt svojega novega romana. Morda pa je rešitev uganke, da bi morala postati pesnica, namesto romanopiska. Poskušala sem napisati pesem, a dlje kot do prve kitice nisem prišla.




Potem sem se spomnila na praprateto Elizabeto in na Lili, ki je, če bi pisala pesmi, ne mogla umestiti nikamor. In ker sem se neprestano lovila v zanki, sem sklenila, da stopim do indijske trgovine, kjer prodajajo kadila. Kupila sem timijan in kadilnico, ki sem jo želela takoj preizkusiti. Morda si ustvarim samosvoje ozračje in dobim navdih. V sobi sem prižgala kadilo in opazovala dim, spiralasto je zaokrožil in se razpršil v zrak ter se dotaknil mojih nosnic s katerimi sem lovila vonjavne hlape. V večerni mrak sem se razpršila še sama. Začela sem pisati. Pero je prijetno škrepetalo po papirju, kot rahel poletni dež, ki prijetno ohladi vročično lice. Toda namesto, da bi pisala o obrtniku iz Mezopotanije, me je zaneslo v drugo sfero. Postala sem Karel Veliki, frankofski kralj!? Zavedala sem se svojih nenadnih, haptičnih misli, da gre le za trenutno, navidezno resničnost, ki se bo razblinila takoj, ko bom to želela. Zdaj sem se teh preskokov že navadila in ni me več skrbelo, da bom ostala ujeta v njej.


Začela sem pisati: Vedel sem, da moram vzpostaviti nek nov začetek, kar bo šele v prihodnosti nastalo. Iz vsega skupaj lahko nastane dobra zgodba, o kateri bodo raziskovali še dolgo, tudi ko mene ne bo več. Če bom le dovolj pogumen, spreten in taktičen, lahko ustvarim svoj imperij. Zadovoljen sem z razvojem dogodkov, s Sasi je šlo lažje kot sem pričakoval, čeprav so brezbožneži in se upirajo krščanstvu. Medtem, ko sem ob prasketanju ognja v peči v miru premišljeval, je v sobo vstopil moj svetovalec. Bil je vidno razburjen, ko mi je poročal, da smo v bitki s Sasi izgubili odposlance in kar dvajset plemičev: Name se je naselila jeza, tista že znana, ko se začnem tresti in ki povzroči, da preide v bes. Sovraštvo do nevernežev je doseglo svoj zenit, prelomili so svojo obljubo zvestobe, in me izzigrali. Izdan sem! sem zakričal. Vpoklical sem vojsko, zbral sem svojo vojsko, se oblekel v bojno opremo, trdno odločen, da pobijem vse izdajalce, podložnike pa prisilim h krstu. Bil sem prepričan, da ni druge rešitve. Mogočen imperij je čakal na razrešitev. Krenili smo na pot.


Od tu dalje se je pero zataknilo v papir. Nemočno sem strmela v madež, ki je postajal vedno večji, dokler se v papirju ni naredila luknja. Nadaljevala sem s pisanjem. Moja vojska, strast po nasilju, je zmagala, meči so rezali ude, kri je škropila okoli, boj pa vedno bolj krvav in okruten; toda kot vse mine, je tudi ječanje in rotenje ranjenih vojakov zamiralo, vojni rogovi in vse ostalo je potihnilo v srhljivo tišino: Premagali smo Saksonce, to je edino kar šteje. Višji cilj me je omamljal in prepričan sem, da opravičuje sredstva in presega vse, kar je bolj posvetno. Pravkar sem bil priča prenosu moči, iz tujih rok v svoje in ta misel me je delala nekoliko blaznega. Vojski sem dopustil, da se je po bitki predala razvratu, dovolil sem kraje, posilstva. Spremenili smo se v tabor pijancev, iz vozov in krčem je teklo vino, poveljniki in vojaki so nastavljali svoje čaše in preganjali nemočna dekleta.


Toda, kaj ima Karl Veliki opraviti z Lili, junakinjo romana v obrisih? Navidezno nič, na najbolj abstraktni ravni pa morda. Lili je namreč prenehala s pisanjem, prebrala odstavek, ki ga je pravkar napisala in ga prečrtala. Ne more se pretvoriti v nekega imperatorja, se vživeti vanj in uporabiti bitko kot snov v svojem romanu. Kako naj vpelje vanj sebe? Želela je napisati sodobno zgodbo, ne pa zgodovinski roman, ki presega njeno znanje. Pa vendar je čas sedanjosti posledica naše preteklosti in Lili je njen izvržek. Khmm. Lahko bi vpeljala neko romanco, dodala malo erotike ali karkoli. Pogledala je svoje roke. Zdelo se ji je, da so krvave in soba je bila prepojena z njenim sladkobnim vonjem.


Ah, gospod R. Kako naj se strinjam z vašo teorijo matric?



Za Robija, Vanja Čibej

(neusmiljen je včasih).

nje vijolično zlate

niti pletiva.

odstira skrivnost: Razum