---

Oko 

---

Srečala sva se na enem izmed številnih predavanj, kjer prodajajo upanje na poslovni uspeh. Povabil me je na kavo. Nisem bila prav prepričana, ali bi povabilo sprejela, kajti Evgen Vovnik je bil videti kot bi prišel iz preteklosti, no, ne preveč oddaljene, zdelo se je, da se je zanj čas ustavil nekje v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Pa sem vseeno šla, na kavo, namreč. Kajti posebneži so me vedno privlačili. Klepetala sva. O tem in onem. Povedal mi je, da je kirurg in patolog, jaz pa sem mu povedala, da pišem pesmi, včasih tudi prozo. Tako, zelo na hitro sva se predstavila drug drugemu, spila kratek espresso in si izmenjala telefonski številki. Prepričana sem bila, da sva se takrat zadnjič videla, kajti njegov poklic me je navdajal z rahlo tesnobo, ki se mi je zdela, kot manjše opozorilo, naj se ga raje otresem, ko me je čez nekaj mesecev poklical in mi predlagal, da bi skupaj napisala roman. Sem pristala!

Tisti čas sem bila namreč zaljubljena. V pisanje in v moškega. Oboji odnos je bil enostranski, kajti ljubezen se je razvijala samo z moje strani. Bila sem nesrečno zaljubljena in ta svoja notranja občutenja sem prelivala na papir, saj mi drugega ni preostalo. Tako so bila moja besedila polna romantiziranja, vse, kar sem napisala, so bile same smeti. Tako so mi rekli tisti, ki se razumejo na literaturo. Pa sem le želela spoznati tista prava občutja, o katerih pišejo moški, želela sem postati dobra pisateljica, če že ne vrhunska. Želela sem tudi raziskati, zakaj so ženske pisateljice tako malo cenjene in zakaj jim pripisujejo pisanje ženskih romanov, s slabšalnim prizvokom. Skratka, tistikrat sem živela v precej nedefiniranem in kaotičnem svetu. 

Toda Evgen Vovnik je imel druge načrte, ni me želel za soavtorico romana, potreboval je tajnico, ki bi prepisovala njegove na roko napisane tekste, jih popravila, uredila, svetovala, ga vodila, dodala in odvzemala in raziskovala občutljive teme. Želel je, da bi zgodba nosila pravo vsebino in da bi njegova knjiga postala bestseler. Kateri pisatelj pa si tega ne želi? Pristala sem na vse njegove pogoje, samo da bi zaobšla lastno blodenje, ki me je potiskalo v neznane labirinte brez izhoda. Sama sem želela temeljit preskok v svojem življenju.

Uspel je. Preskok. V brk vsem, ki prisegajo na linearnost, kajti skok se je izkazal za pravo odisejado. Naključjem pa tudi ni bilo videti konca.

Kakšno leto prej sem se vračala iz obiska pri teti, prepričana, da se mi dogajajo čudovite reči, le malo sem se jih plašila, od časa do časa se mi je dozdevalo, da ne živim več v tem svetu, ampak v nekem drugem, vzporednem svetu, ki me je le občasno vrgel v realnost, ne da bi na vse skupaj imela kakšen vpliv. Ko sem bila med vožnjo tako izgubljena v svojih mislih, sem zgrešila izhod iz avtoceste in se znašla, prvič v življenju, na Občinah, v rojstnem kraju Evgena Vovnika, kjer sva se, mnogo mesecev kasneje, tudi prvič, sestala na delovnem sestanku. Občine so majhen kraj in ni mi bilo težko najti mesto srečanja. Bila sem vznemirjena in v majhni, domači gostilni sva se dogovorila, o čem bova pisala; uspelo nama je celo zasnovati kratek roman, zelo na grobo, pa vendarle. Tako sva se zmenila, kratek roman, morda še bolje novela. Nelagodje, omenjeno na začetku zgodbe, sem uspela potlačiti in priklopila sem se na neki drugi svet. Ni bilo težko. Ni bilo težko niti opazovati Evgena; Bolj zajeten kot pred meseci, plešast, oblečen v svileno modro obleko, namesto kravate je srajco krasil niz srebrnih, debelih verižic na katerih so bingljali kamni različnih barv. Na sredincu mu je poplesaval prstan in njegove roke so bile popolno nasprotje velikemu telesu, bile so nežne, skoraj deške, še bolj so spominjale na dekliške. Evgen je bil tisti večer drugačen kot takrat, ko je bil videti ostarel frajer iz osemdesetih let. Bil pa je še vedno zgovoren in težko sem prišla do besede. Škoda le, da je govoril tako nepovezano, skakal je iz ene topike na drugo in največkrat nisem bila prepričana ali ga prav razumem. Ohranil je staromodnost, kajti obnašal se je kot kak angleški gentleman, in ker takih manir nisem bila vajena, me je s svojo pozornostjo spravljal v zadrego. Ampak, vsega se privadiš, tudi svoje običajne zadržanosti sem se počasi otresla, vse za fantastično pripoved, ki se je obetala.

Pisanje, sestanki v poznih večernih urah, ko sva iskala bare, ki so odprti tudi ponoči, je obrodilo uspeh. Popisanih listov se je nabralo za dva polna fascikla, kajti zgodba, ki sva jo pisala nikakor ni bila trivialna, bila je polna enigem, spominjala je na roman Ime rože, vsaj po obsegu; takrat na ta roman nisem niti pomislila, šele zdaj, ko to pišem in se poskušam spominjati vseh epizod z Evgenom, sem se spomnila nanj. Sama sem bila fokusirana na nekaj kratkega, nekaj kar lahko prebereš v eni noči brez sna, tako sva se zmenila na začetku. Vsebina se je širila in širila, me ovijala v svoje lovke, in Evgen je postajal vedno bolj podoben seskom, ki so se priseskovali name, me dušili in grozili, da potonem v lastnem črnilu. Človek božji, Evgen Vovnik je namreč globoko veren, ali piševa slovensko verzijo družinske sage, triler v nadaljevanjih, vse od velikega poka, kaosa, vse do danes? Izgubljala sem se v nadrobnostih, pripoved se mi je vedno bolj izmikala. Komaj mi jo je uspelo nekako zajeziti, že mi je Evgenov rokopis, na katerem je nizal dogodek za dogodkom, uganko za uganko, umetnost, znanost, medicino, prvinskost, teologijo, magijo črno in belo, alkimijo, razne teorije zarot, smrt, halucinacije, sanje, vojne, razbil vse temelje zgodbe. Kakor so me begali koščki posameznih zgodb in junaki, ki so se počasi odkrivali kot Gregor Samsa, tako me je begal osrednji junak najine zgodbe. Glavni lik se je, kajpada spreminjal ves čas, tako kot se je, iz sestanka na sestanek, spreminjal Evgen. Srečevala sva se nekaj mesecev, nedeljo za nedeljo, večerni pogovori so se največkrat zavlekli do zgodnjih jutranjih ur. Abstrakcija, konkretizacija, absurdnost, simbolizem, Evgenova arhaična slovenščina, novi red, modri lemurji, človek, humanizem, evgenika, umiranje, žrtve, posameznik, globoka depresija, vera v Kristusa, sovraštvo, pohlep, posilstva, smrtni grehi, čarovništvo, krivoverstvo, Dantejev pekel, psihično nasilje, nacizem, skeleti aligatorjev, metamorfoza. Vse v eni sami novelici. Če sem na začetku iskala izhod iz labirinta, sem se takrat v njem vedno bolj izgubljala in zazdelo sem mi je, da bom zatavala vse svoje življenje. Skupaj z Evgenom. Poraz na polni črti. Pa je imel tako dobro zgodbo. Saj priznam, tudi sama sem k temu močno pripomogla, enigmatika in računanje in numerologija in historija, vse je bilo zame privlačno, toda kazalo je, da sva zašla. In begale so me nedeljske nočne ure.

(Tu bom zgodbo zaobšla. Zbrati moram misli.) Odšla sem na balkon. Zagledala sem srako, ki je stopicljala na žlebu, od nekod se je zaslišalo čeketanje, nato je iz neba priletela cela jata (ob letu imajo tako čudovite peruti), se posedla po vejah mogočnih iglavcev, ki so se pripogibale in pozibavale pod njihovo težo in v zboru kričale v pozen popoldan. Spomnile so me, da so me tudi takrat, ko sva z Evgenom pisala, ponoči zbujale prav one in danes še vedno občutim podobno nelagodje - kot takrat. Zdaj si poskušam obuditi Evgenove poteze, slišati njegov glas, pa si ga ne morem priklicati. Kajti Evgen je poskrbel, da je bil vsakokrat drugačen. Večkrat sem ga peljala na strunjansko plažo, kjer se je okopal in plaval, zvečer pa sva se dolgo v noč pogovarjala in snovala zgodbo. Kar nekoliko romantično na prvi pogled. Toda, še vedno je bil brez vozniškega dovoljenja, ki so mu ga, po njegovem mnenju zaplenili, popolnoma po krivici. Malce se je neke ženske dotaknil pri vzvratni vožnji, in ker se jima ni posrečilo dogovoriti zaradi njenega histeričnega napada, je nujno prišla policija in napihal je nekoliko več alkohola od dovoljenega. Medtem ko je o dogodku pripovedoval, je njegov glas postal piskajoč, in bil popolnoma podoben histerični ženski, o kateri je pripovedoval.

Te noči, to posedanje po barih v poznih nočnih urah, Evgenova strast in sčasoma tudi neotesanost, mestoma histeričnost, njegovo nenavadno vedenje in zgodbe, so postajale srhljive. Bil je vedno bolj posesiven. Če me je nekoč prosil, da ga pridem iskat, ali da ga odpeljem domov, je čez čas postalo samoumevno. Zdelo se je, da popolnoma gospodari z mojim časom, a čas je vendarle tako dragocen, zlasti če imaš ambicije, da bi tudi sam kaj napisal.

Bilo je neke pozne pomladi, ko sva se dogovorila, da se dobiva v baru, kjer sva se popolnoma udomačila. Takrat je že lahko vozil. Spremljala ga je neka gospa, ki ji je galantno odprl vrata, ko sta pristopila k mizi, kjer sem sedela, je gospo predstavil, a sem ga prosila, ali lahko z njim govorim na štiri oči, saj sem želela najino zgodbo zamejiti. Grdo me je ozmerjal, videla sem, kako so ostali gostje začeli pogledovati proti mizi, ostala sem brez besed, osupla, jecljajoča sem vstala in zapustila bar. Med tem, ko sem s tresočo roko poskušala prižgati avto, sem videla, da je gospe kupil rože in se ji opravičil, mene pa je ošinil s pogledom in prepričana sem bila, če bi imel orožje, bi mirno sestrelil vame vse naboje iz šaržerja. Tisto noč sem si prisegla, da prekinem z njim vsakršno sodelovanje.

Toda. Zgodba me je mučila. Bila je nedokončana. Zaplet se je zgodil tik pred epilogom. Poletje se je nagibalo v jesen in več dni sem se borila sama s seboj in razmišljala, ali naj ga pokličem. Ne maram nedokončanih zadev. Jeza na Evgena me je v tem času nekoliko popustila in premagala sem grozo pred telefonom.

Na sestanek je prišel popolnoma preobražen, shujšan, v kavbojkah, vetrovki, čez ramena mu je visela zamazana športna potovalka, bil je neobrit in na glavi je imel poveznjen klobuk. Deloval je mlajši, toda zanemarjeno, neprespano in predvsem zdolgočaseno. Ni me več spominjal na robato žensko, tudi ne na nekoga, ki je močno sovražil ženske, ne na mojo teto, ne na Prometeja in njegova jetra, skratka bil je nekdo drug. Navkljub vsem prejšnjim poskusom, da bi se tikala, sva spet pristala na vikanju. Tako sva ohranjala distanco. Šele, ko je povlekel šop papirjev in rokovnik in ko sva se lotila branja teksta, me je njegov glas prepričal, da je on, Evgen Vovnik. No, ni me prepričal samo njegov glas, kajti tudi novi zaznamki iz rokovnika so bili ročno popisani z njegovo tipično zdravniško, nečitljivo pisavo, z različno usmerjenimi puščicami in kratkimi zaznamki in za hip mi je bilo žal, da sem zopet podlegla radovednosti. Zgodba se je nadaljevala, noči iz nedelje na ponedeljek so bile spet nekaj mesecev rezervirane za Evgenove monologe.

Zadnjič sva se srečala 25. junija. Zamujal je. Preoblekla sem se v pižamo, ko je zazvonil telefon. Bil je on. Opravičeval se je, da je imel nujne opravke in da lahko pride okoli 22. ure. Hotela sem ga zavrniti, a nazadnje sem privolila.

XV/The Devil/Hudič/Ajin/Oko

 

 Misel odpira

drugo misel, skušnjavo

temačnega dne.

Ples ob zvokih piščali,

med zidovi votline.

 

Nedostopnost prostora,

mikavnost Pana, biti,

satira rogov.

Po gozdovih nebuloz

rahlja kosmati objem

 

in …

 

(opušča okamenelost).

 

Nemoralnost, sram:

otresa zrele hruške

sočnost darila.

Narava kliče izvir,

ujetnika nagona,

 

sij energije:

nje oranžna toplina

tali mrzli led.

Pentagramovo oko

ruši mit: pretvarjanje

 

svojega (ne)sebstva.