Riba, avtorica: Vanja Čibej, februar 2016

objavljeno: 15. feb. 2017 19:23 avtor: Spletni čas - Inovelmedia


Riba 


Kakor vsako jutro, jo je prebudila budilka, ki je vztrajno zvonila, vse dokler ni izklopila alarma. Vstala je, si pristavila kavo na štedilnik, si zvila cigareto, in odšla v kopalnico. Ob prižigu luči se je samodejno prižgal tudi radio, ki je oddajal božične pesmi. Zanjo so bili, poleg januarja in februarja, predbožični dnevi najbolj žalostni dnevi v letu. Žalost se je kot meglica razširjala iz neizmerne količine ledenega neba. Tega si ni znala nikoli razložiti. Ne žalosti, ne te enormne količine hladu. Z odporom si je slekla pižamo in vstopila v kad. Med prhanjem so sledila jutranja poročila. Žametni ženski glas, tako primeren za prehod iz spečega stanja v budnost, je sporočal, da se je v Berlinu zgodil nov teroristični napad. Na božično tržnico blizu katedrale Kaiser-Wilhelm je nekdo v množico zapeljal tovornjak, podobno kot se je poleti dogodilo v Nici, in kosil vse pred sabo. Umrlo je dvanajst ljudi in devetinštirideset ljudi je bilo ranjenih - v Berlinu, koliko mrtvih je bilo v Nici se ni spomnila. Koža se ji je naježila, ni pa vedela, ali od mrazu zaradi stika z vodo, ali od groze ob tragični novici. Menda so povsod v Berlinu okrepili varnost. Ženski glas je nadaljeval s poročanjem o odmevih v svetu, kako so glavni svetovni akterji, kanclerji, predsedniki vlad, držav, premierji in veleposlaniki od tod in tam, bolj ali manj vzneseno obsodili teroristični napad, preko tiskovnih konferenc, preko twitterja, med reportažami, intervjuji in podobno. 

Ana Bolje Cvetkovič je zaprla oči in poslušala in si za trenutek zaželela, da bi bila na mestu napada, v Berlinu, ona sama. Zdaj bi se že režala kot mačka iz Alice v čudežni deželi, nekje v večnosti, tam nekje na veji orjaške sekvoje v n-ti dimenziji, odrešena vseh človeških materialnih odplak in zla po naravi. Nekaj mora storiti. Tudi ona! Odplakniti mora zlo s sebe, tako kot voda v spiralnem plesu odplakne umazanijo s telesa in izginja v odtoku v zavoje zlatega reza, tako bo ona iztisnila zlo iz sebe.

Še prej pa mora nekaj pomembnega narediti, je razmišljala med vpijanjem vodnih kapljic v grobo brisačo, da je začutila svoje obilno telo v vsej svoji materialnosti.

 

Prižgala si je cigareto, srknila požirek kave in vstopila v brezčasje. Pot jo je vodila po stopnicah navzdol, ko se je niz stopnic zaključil v ozko ploščad, ki je delila prostor strme previsne stene, je obstala, saj bi jo le korak več stal padec v globino, katere dno je bilo podobno črni luknji brez dna, o kateri tako radi pripovedujejo novodobni znanstveniki na televizijskem kanalu National Geographica, in ki pravijo, seveda špekulirajo, da so morda vrata v neko drugo vesolje. Ana si je kajpada vhod v neki drugi kozmos predstavljala drugače; motile so jo stopnice, ki so vodile navzdol, kajti pri vsej njeni enostavni logiki, bi se morale stopnice vzpenjati v nebo, sprva med zrakom, ki ga s svojimi čutili niti ne zaznavaš v kolikor ni preveč ohlajen ali segret ali vetroven ali ... in potem te, ob preboju Kronosovega plašča, čaka sublimno preskakovanje dveh ali več stopnic in nazadnje poplesavanje med zvezdami, vse dokler ne prideš do plazmičnega obrobja zvezdnih vrat, ki je hkrati vhod v novo vesolje. Toda od vseh teh njenih predstav tankočutnega sublimiranja ni bilo nič. Zdaj se je njeno telo krčevito oprijemalo hladne stene, njene zenice so se poskušale privaditi temi in v prsih je začutila močnejši utrip srca. Za trenutek se ji je zdelo, da bo umrla, česar bi se morda tisti trenutek tega tudi razveselila, toda racio v njeni glavi je še vedno deloval: Svet je zgolj moja predstava in samo to je resnica, ta silno enostaven stavek je edini resničen. Opogumila se je, široko razprla oči in računala na pomoč bogov, kajti vse do sedaj jim je poklanjala, kos za kosom svoje življenje, ki se ji je zdela velikanska zastavljalnica, o tem je bila tisti hip prepričana in zdaj se pripravlja, da bi žrtvovala še svoje nečimrno telo, če bo treba. Kajti te ničevosti ni bila več voljna prenašati, ni več prenesla pogledov na razcefrane ude, na krvave reke, na mrakobne in sovražne, lažne in licemerske, histerične izgrede človeškega plemena, v preteklosti in sedanjosti in po nujnosti tudi v prihodnosti. Zdaj prihaja njen čas, poiskati mora morilca, da ga umori. Samo to je tukaj in zdaj pomembno. Skok. Dotaknila se bo lastne smrti, samo še tokrat, samo še v tej zgodbi, potem o minljivosti, niti o lastnem morilcu, ne bo več razmišljala. Njena zaobljuba za leto 2017.

 

Tako samoumevna se zdi realnost in z njimi teroristični napadi, saj postajajo del naše vsakdanjosti. Ljudje imamo radi tveganja, adrenalin in zabavo in radi prebiramo o tujih nesrečah. Množično druženje v velikih mestih postaja podobno ruski ruleti, se vam ne zdi? Kolikšna verjetnost obstaja, da pridemo iz tega obroča živi mrtveci in kolikšna, da pridemo ven kot trupla brez življenja? Ali sploh vemo, kdo so žrtve in kdo so krvniki in na katerem bregu se v tem trenutku nahajamo?

 

Had je Ani Bolje Cvetkovič dovolil, da je vstopila v podzemlje in videla, kar je hotela videti. Njena zaobljuba se je izgubila nekje med vsemi pritoki štirih rek. 



Za Marijo, Vanja Čibej


1 | 1 2 3 4 5 6 7 8 9 0






XIII/The Death /Smrt/Nun/Riba

 

Žalost, dokončnost

obstoječega, vsega,

zla po naravi.

Nepovratnost naključja

sprehaja dimenzije.

 

Sprejme zadnji dih,

Hades, zlatniki vzhoda

danijo jutro.

Onkraj svinčene reke

voda odnaša listje

 

in …

 

(rojeva nektar cvetov).

 

Prihaja njen čas,

trenutek preobrazbe

levitve kače.

Alkimija pretvarja

utvare v srebrnino,

 

sij energije:

nje zelenilo dahne

brstenje sveta.

Čas žalosti mineva,

vzhaja misel: Ne(vidnost)

 

odpira ne(smrtnost) bogov.