Usta, avtorica: Vanja Čibej, januar 2018

objavljeno: 6. jan. 2018 00:10 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 6. jan. 2018 00:10 ]




Usta 




(Jao, jao, pa iz tebe pršijo sami hormoni … pa ti si res en primer nabreklega hormonskega mladeniča .  ... kaj naj s teboj, dragi moj … kako naj se izvijem iz te zagate, v kateri sem se znašla po lastni neumnosti in kako naj te ne ranim preveč … Ne moreš biti moj, saj niti sam nisi svoj. Razumeš to poanto? 

Sem ti poskušala razložiti na vse načine, pa me nisi razumel. V svoji zagledanosti vase si mislil, da si moja muza. Saj na neki način si res bil, a ti si igral le svojega. Zelo si bil vztrajen in nasilen, tudi v sanjah! Legel si name in me posiljeval. Da je malo manjkalo, da bi popustila. Morala sem biti groba. Mene je pri vsej zgodbi vedno peljala le sebičnost, kakor tudi tebe, vendar tebi je uspelo, da si me ranil. Čez 20 let bo razdalja med nama enaka, to itak veš!) 

 

»Všeč so mi vse besede na š, tako mehke so, tako erotično delujejo name,« je rekla Maja in pogledala Oskarja naravnost v oči. Oskar je mirno zadržal njen pogled, da je Maja trepnila s trepalnicami in oči osramočeno fokusirala na morje, ki se je bohotilo v sončni bleščavi pred njima. Sedela sta na betonski prevleki na plaži na Svetilniku. 

Dolgo sta bila tiho, ko je Maja jecljavo nadaljevala pogovor: »Vendar pa sem pred kratkim odkrila nekaj, kar mi ni všeč in zdaj se sprašujem, ali ... ali poznaš besedo šibolet? To je stara hebrejska, narečna beseda shibboleth in pomeni žitni klas. Lepa beseda, a ne? Toda šibolet ima še en drug pomen, precej zlovešč. Veliko mesarskega klanja je povzročila.«

»Pa ne beseda!« je rekel Oskar.

»Aha. Beseda. Ena sama beseda, niti ne beseda, en sam glas, soglasnik ššš. Poslušaj zdaj zgodbo iz Starozavezne knjige Sodniki. Zgodilo se je na Arabskem polotoku, ko so tam živela različna semitska plemena, ki so se med seboj večkrat spopadala. Prebivalci Gileada so v veliki bitki porazili Efrajimce. Po porazu so Gileadi zasedli prehode čez reko Jordan, tako da bi preprečili, da bi se Efrajimci naselili med njimi. Da bi Gileadci prepoznali Efrajimce, so tistim, ki so hoteli prečkati reko, zastavili posebno nalogo. Izgovoriti so morali besedo šibolet. Efrajimci niso znali pravilno izgovoriti glasu š in so izgovorili 'sibolet'. Takoj so ga zgrabili in umorili. Baje je bilo v tistem času zverinsko umorjenih 42 tisoč Efrajimcev. Dvainštirideset tisoč!?«

»42 tisoč!« je bebavo ponovil Oskar.

»42!« je enako bebavo ponovila Maja. »Ali je danes kaj drugače? Ali je sploh bilo kdaj drugače? Pa mi smo resnično bedaki! V svoji nečimrnosti ostajamo enako zakrknjeni, kot so bili naši predniki. In mi jih podcenjujemo in govorimo o njih, da so bili primitivni in mislimo, da smo inteligentnejši in se prevzetno bahamo kakšen tehnološki razvoj smo dosegli! Ali res?«

»Jah, evolucija se časovno meri v milijonih letih, mi pa si mislimo, da smo v par tisočletjih naredili kvantni preskok,« je rekel Oskar in že je razmišljal o svojem epskem romanu, o katerem razmišlja že vsaj nekaj let oziroma vsaj od takrat, ko je zbiral Pokemone, in si hitel zapisovati idejo, ki se mu je utrnila, v rjavo usnjeno beležko.

»A veš morda, kaj je povzročilo krvavo bitko, ki so jo izbojevali Gileadci?«

Oskar je nejevoljno dvignil pogled z nekoliko odsotnim izrazom in jo raztreseno poslušal.

»Ker so Efraimovci rekli, da so Gileadci egiptovski begunci!« je rekla in se pri tem zmagoslavno nasmehnila, ker se je dotaknila bistva, potem pa hlastno nadaljevala: »A ni danes popolnoma enako? Poglej, kaj se dogaja z Evropo, in kaj z njenimi prebivalci in njihova odklonilna reakcija do beguncev. Koliko nakopičenega sovraštva do vsega, kar se razlikuje od njih! Vse zaradi občutka ogroženosti, nekega strahu pred namišljenim sovražnikom, pred tem, da bi sami izumrli kot skupina.  Ta strah, to zavračanje ljudi, ki imajo drugačen videz od lastnih zapovedanih norm … «

»Poglej, to je naravni potek evolucije. Zmaga močnejši! Preživi zmagovalec, zgodovina je na strani zmagovalcev!« je zaključil Oskar popolnoma neprizadeto in hladno.

»Potem si midva ne zasluživa, da tlačiva to zemljo! je jezno odgovorila Maja.

»Govori zase,« ji je še rekel.

»Ne, ne, neee! Ne moreš me izločiti in pobrisati vse moje stavke v kratki zgodbi Izgubljeni, ker ne slišiš pravega zvoka ššš! Potem je zgodba tvoja in ne najina!« je rekla s povišanim tonom, pobrala brisačo, jo nekajkrat neuspešno potlačila v torbo, dokler si je ni spodvila pod pazduho, in ga pustila samega na plaži.

 

***

Potrkal je na vrata.

»Žal mi je, če tako misliš.«

»Pusti me in odidi!« je odgovorila Maja. Jeza na Oskarja se je nekoliko razkadila, nekoliko se je je tudi sramovala, a vedela je, da ne sme popustiti. Njuna pot se mora na tej točki ločiti. Ne gre drugače!

 

Za Milana!

 


Vanja Čibej





 


XVI/ 16 The Tower /Stolp/Pe/Usta



Nevihtne bliske,
vidi morje grozeče
potresne sunke.
Nakopičena jeza
spreminja življenjski stil.


Pozejdon gosti,
črno sive oblake,
preplet rdečih alg.
Pretresa labirinte
v visoki pečini

in …

(ruši stereotipe).


Preblisk navdiha
zapletene strukture
kaosa, zmede.
Gradi se pogled na svet
poželenj in ambicij

sij energije:
nje bleščeča potenca
belega bika.
Padajo maske
čistunstva: blazna skrivnost

lažne identitete.