Vol, avtorica: Vanja Čibej, januar 2018

objavljeno: 2. jan. 2018 16:20 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 3. jan. 2018 16:07 ]



Vol 


(Danes bom štela zamahe. Tako kot že neštetokrat. 

Pomočila sem močo v vedro, z ročajem zamahnila zdaj v levo, zdaj v desno, pri tem opazovala milne mehurčke, ki se še niso utopili v umazaniji tal nekega lokala v Izoli. 

Ne, ne me siliti, da bi vam izdala  ime lokala, kajti nočem delati reklame, saj tudi zelo prefinjenega imena nima, nekam vsakdanje je, če sem iskrena. Jaz pa hočem v tej zgodbi uporabiti samo zveneče besede, na primer kot je Parrhesia. Parhesia pomeni svobodni in odkriti govor, tako je rekel neki znani francoski filozof, beseda pa izhaja že iz stare grščine. Od danes dalje bom poskušala pisati resnico, drzno in resnično resnicoljubno, ne glede na to, koliko tvegam na račun lastne reputacije in ne glede na morebitno škodljivo vplivnost na mladino. Kajti, ravno mladina je glavna tema te zgodbe. V tem trenutku niti še ne vem, kako bom slednje izpeljala. (Medtem sem že nekajkrat pobrisala tla in pri tem, navkljub vonju po lavandinem čistilu, pozabila šteti.) Ok. Poskusila bom oceniti število zamahajev v levo stran, potem bom pomnožila z dva – na desnico nikakor ne smem pozabiti, potem bom ocenila razdaljo že počiščenih tal, nakar bom ocenila kvadraturo lokala in izračunala število mojih robotskih gibov  pri brisanju tal v tem prostoru, v malem obmorskem mestu, za katerega prebivalci trdijo, da je najlepše mesto na svetu. Pri končnem rezultatu bom upoštevala svojo sigurno napako pri oceni, odštela še vse nepotrebne gibe ter prištela dejstvo, da je tu pa tam potrebno zaradi trdovratnega madeža oplesti z močo večkrat, se pri tem morda skloniti in uporabiti vso svojo moč v dlaneh in prstih in včasih pokrempljati z nohti. Tako bom dobila optimalno vrednost števila zamahov mokre metle in optimalen čas. Na čas ne smem pozabiti. Čas je kdaj moj zaveznik, kdaj pa tudi ne.

Predvidevam, da velja zadnja zgornja trditev za skoraj vse ljudi, kajti bog Kronos ne izbira tako kot izbira človek. )

***

Tako vihtim metlo, dan za dnem, za petek in svetek, neutrudno, včasih bolj zavzeto, včasih manj, popolnoma odvisno od jutranjega razpoloženja. Včasih si domišljam, da sem Queen of SuperMop, a zadnje čase, ko se malo bolj natančno opazujem, me nadleguje dvom, navkljub temu, da si ponavljam mantro (brez religijske inspiracije), kako uživam pri tem delu in kako zelo sem srečna in hvaležna lastniku lokala, da mi daje kruh. Kajti začela sem dvomiti v svoje poslanstvo, kajti zelo sem se osamila, kajti takoj ko neham opletati z metlo in krpicami, se zatečem v svoj dom, prižgem televizijo, se vržem na kavč in spim medvedje spanje. Dan za dnem. Vedno enako dolgočasno, vedno z enakim ritmom, ki me spominja na električno glasbo, ko opletajo mladeniči in mladenke z glavami - kot bi imeli na glavi en velik močo z neštetim številom mokrih trakcev. Nič več ni otrok cvetja, punka, metala, trdega rocka kot v starih dobrih časih.

 

(med tem časom sem nehala računati, kajti danes se nahajam na drugačnem bregu)

 

Danes premišljujem o fantu, ki ima rojstni dan na zadnji dan v letu. In danes je ta dan. Z zgodbo mu poskušam predstaviti lastno počutje drugorazredne državljanke, z etiketo, ki mi binglja za vratom in zateguje moje grlo. Danes se doživljam izključena, revna, brezposelna in z odvzetim statusom po lastni krivdi, totalno potopljena v resignirano skupino, kjer je vsak uspeh nemogoč, pa če se še tako zelo trudiš, pa če podrgneš tla vse do sterilnosti. Danes je en tak dan.

 

To se mora danes nehati! je rekel Eric Garner, dihnil je: Ne morem dihati! v svet, ki sovraži vse, kar je drugačnega, in izdihnil.

 

Dragi moj!

Nikar ne izdihni še ti in poglej me globoko v oči (rime so ti všeč in rad jih poješ!). Jaz sem v tvoje že zdavnaj pogledala. Zelo so lepe in imajo globino, to ti povem. Danes je tvoj dan in izberi besedo Parrhesia. Misli resnico, hodi v šolo, opazuj, uči se, ne izključuj in postani viden. V resnično dobrem; brez manipulacij, brez goljufij, brez fige v žepu! Jaz verjamem vate, kot verjame vate tvoja mati. Kronos je na tvoji strani.

***

Odnese me na nedavni jasni zimski dan. Po čiščenju lokala sem, tako kot vedno, prišla domov, legla na kavč in prižgala televizijo. Trdno sem zaspala in sanjala, da sem se prebudila: Pogledala sem v desno in skozi okno ugledala trdo temo, zunaj je divjala nevihta, pokale so strele in grmelo je kot na sodni dan. Koliko je ura? Ali sem prespala ves dan? Ne morem odpreti oči, lahko jih samo priprem. Obrnem glavo v zid, v levo, in zagledam bleščečo in prskajočo svetlobo. Široko odprem oči, toda bolečina je prehuda, svetloba premočna, zavem se, da lahko oslepim, zato zamižim. Zeus je neizprosen in ozka je pot, med dnevom in nočjo, med svetlobo in temo, med dobrim in zlim. Neprestano lovim ravnotežje, da ne zdrknem z nje. Ni lahko!

 

Za Noela! 



Vanja Čibej


                                                                                         


                                                                                               1 | 1 2 3 4 5 6 7 8 9 0




0/The/Fool/Norec/Alef/Vol 


Tam, kjer je konec: 
je začetek vihrave 
želje: in samo je: 
Čaka ga izpolnitev 
odmišljenih bolečin. 

Lahkotno izbira
Dioniz potovanja: 
prečka Rubikon. 
Neustrašno tvega poti, 
neodkrite, mamljive 

in ... 

(nerazumljen je včasih). 

Nestvarnost reči: 
umiranje ljubezni
beračev, kraljev, 
zabavljačev zvestobe, 
rojeva nov spiralni 

sij energije: 
nje oranžne modrine, 
odsotnost očesnega 
stika odstira pogled 
neznanih poljan: novih 

dokazov (ne)ljubezni.